Bolečina, prijateljica ali sovražnica?

Veliko ljudi iz dneva v dan živi z bolečino, ki je ne znamo odpraviti. Morda zaseda majcen, neznaten del naših misli, lahko pa ji je podrejeno vse naše življenje. Ali vemo, kaj bolečina sploh je?

Najbrž se strinjamo, da je to nekaj, česar bi se radi znebili. Toda od kod izvira in kaj nam skuša dopovedati? Poglejmo, ali se lahko kaj naučimo od nje.
 

Kaj je bolečina in kaj nam sporoča

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je bolečina opredeljena kot »neugoden telesni občutek zaradi bolezni, udarca«, v drugotnem pomenu pa kot »občutek duševnega trpljenja«. Ker je lahko posledica telesnega ali umskega neugodja, je jasno, da sta zanjo dovzetna tako telo kot um. Pojavlja se v številnih oblikah. Praska. Udarec. Zmečkanina. Obolenje. Moten spanec. Grožnja. Črvičenje v trebuhu. Otrplost v roki ali nogi. Včasih je izredno močna, včasih bolj blaga, vendar vedno čutimo, da je prisotna. Največkrat nam skuša nekaj dopovedati.
​
Včasih je sporočilo očitno. Želodec, ki nas boli med delovnim tednom, konec tedna pa z njim nimamo težav, lahko kaže na to, da bi morali zamenjati službo. Kakšen je pomen bolečine, ki jo čutimo po noči pretiranega popivanja, vemo najbrž vsi. Naj bo sporočilo kakršno koli, zapomniti si moramo, da je človeško telo čudovito sestavljen sistem, ki deluje učinkovito in usklajeno ter s tem neboleče, vse dokler so za to izpolnjeni pogoji, pri težavah pa vedno sproži alarm – in tedaj mu je pametno prisluhniti. Žal mnogi tega nismo pripravljeni storiti.

Telo vedno hrepeni po optimalni učinkovitosti in usklajenosti tako v nas kot okoli nas, ne glede na to, kaj z njim počnemo. Toda če ga (s čezmernim delom, pretiranimi športnimi napori, neizprosnostjo do samih sebe) izčrpavamo, ga v resnici zlorabljamo in s tem ustvarjamo okoliščine za nastanek bolečine in obolenj.

Kako jo odpraviti

Kaj po navadi storimo, ko začutimo bolečino, pa naj gre za glavobol, zgago ali utrujeno mišico? Navadno poiščemo pomoč v omarici z zdravili oziroma v lekarni. Veliko redkeje razmislimo o tem, kaj bi morali v svojem početju (vsakdanjih opravilih, službi, športnih dejavnostih, odnosih) spremeniti. S tem, ko pri prvem znaku nelagodja vzamemo protibolečinsko tableto, telesu v resnici sporočamo: »Tiho bodi, nočem te poslušati.«
Bolečina bo za nekaj časa sicer izginila, a se bo nato neizbežno pojavila vnovič in močneje. Takrat bomo verjetno za nasvet vprašali zdravnika, dobili recept, šli po injekcijo.
Toda vzroka s tem ne bomo odpravili.

Pogoj nastanka bolečine je dovolj visoka energija, ki iz določenega dela telesa prihaja v osrednji živčni sistem. Če je dovolj močna, jo zaznamo tudi v zavesti; zavemo se, da nekaj ni, kot je treba. To pomeni, da se sistem ni zmožen primerno odzvati na opozorila o neučinkovitem in neusklajenem delovanju telesa brez vključitve zavesti. Prav njena analitična in razumska sposobnost je torej potrebna, da najde rešitev zunaj avtomatiziranih vzorcev, ki obstajajo v podzavestnih ravneh osrednjega živčnega sistema. Podobno kot otrok zajoka, ko sam ne more urediti neravnovesja in potrebuje starša, da z višjo usposobljenostjo uredi tisto, česar sam še ne zna.

Tako lahko bolje razumemo, zakaj je bolečina naša prijateljica, in ne sovražnica. Omogoča nam spoznanje in sprejetje resnice, da nekaj v nas ni, kot mora biti, ali pa da naš odnos do sebe in okolice ni dovolj premišljen, ustrezen in učinkovit.
Če si predolgo zatiskamo oči in ne opazimo, kaj je naša resnična težava (pa naj gre za premalo spanca, kronično utrujenost, slabo prehrano, napačne gibe pri športu ...), se nam lahko zgodi, da se bo iz občasnega nelagodja razvila bolezen.

Zato je izjemno pomembno, da se posvečamo dogajanju v svojem telesu, da prisluhnemo morebitnim opozorilom. Rešitev utegne biti zelo preprosta: lahko da potrebujemo le zdravilen, krepak spanec oziroma dan ali dva dopusta. Ne dovolite si, da bi pomislili: »Ne, tega (na primer izostanka iz službe, daljšega spanca, bolj zdrave hrane) si pa res ne morem privoščiti.« Razmislite, kje bi lahko bil vzrok vaših težav, in se ne bojte sprememb, ki so za vas lahko le pozitivne.

Minulo leto je bilo za večino čas, ko smo doživeli veliko sprememb, na katere naš podzavestni regulacijski sistem ni imel pravih odzivov. Zato smo morali veliko več razmišljati o tem, kaj počnemo, zakaj in kako. To je upočasnilo naše delovanje in v nas pogosto ustvarilo veliko energije, ki je potrebna za spremembe celote, a nas je to hkrati potiskalo v anksiozna stanja ali vodilo v depresijo občutenja, da nismo čutili bolečine, ki nas je opozarjala na neprimernost naše avtomatike. Imeli smo možnost boleče spoznati, kako se odzivamo in kako prenašamo nepredvidene, hitre in velike spremembe.

Telo si želi biti zdravo

Tako kot je bolečina neprijetna, je hkrati nujna, da lahko opazimo nepravilnosti odnosov, razpoke v razmerjih in neprimernosti znanja in veščin ter odzivov, ki oblikujejo naše vedenje in značaj.

Dobro je vedeti, kako delujemo, ne glede na to, ali nam to zavedanje ustreza ali ne, saj nam to omogoča primerno razumevanje dogajanja in odziv nanj. Na ta način lahko obdržimo nadzor nad življenjem in se pripravljamo na neizbežen prihod stresnega testa, ki se ponovi vsakih nekaj let, naj bo v obliki poškodbe, ločitve, korone, potresa ali zaprtja javnega življenja.

Praviloma lahko rečemo: bolečina označuje pomanjkanje zadostne pozornosti zavesti do telesa, njegovega delovanja ter gibanja in časa zanjo. Zato telo z njo poskuša pritegniti našo pozornost in nam s prisilnim ustavljanjem celote daje čas, mi pa zaradi napačnih prepričanj, povezanih z bolečino, želimo od nje čim dlje stran, in to kakor koli (razne terapije, protibolečinska sredstva …).

Dovolite si prisluhniti svojemu telesu, saj nam resnično želi dobro, telo si želi biti zdravo; in vaša zavest mora pri tem še kako sodelovati, saj drugače nevede žaga vejo, na kateri sedi.

***
Aleš Ernst, učitelj metode AEQ 5. stopnje, učitelj dihanja AEQ 3