Kako postati boljši smučar

Kljub temu, da je trenutno slovenski nacionalni šport številka 1 kolesarjenje, in da je že od nekdaj to tudi planinstvo, je tudi tako, da je nacionalni šport že dolgo tudi alpsko smučanje.
Začelo se je na Blokah, nadaljevalo v Bohinju in skozi vse smo si Slovenci gradili tudi nacionalno identiteto.

Tudi, če nimamo več serijskih zmagovalcev na belih strminah, in tudi, če je ta šport kot rekreacija drag in dostopen vedno manj ljudem. Pri razvoju športa in rekreacije otrok lahko v domovini še veliko naredimo, a to, da gredo otroci na zimovanja po smučarsko, je neprecenljivo; če otrokom ni dano redno smučati v otroštvu, se morda v belino vrnejo kot odrasli.

V Sloveniji je ogromno smučarskega znanja, naša nacionalna smučarska šola je zelo spodobna, so tudi ljudje, ki delujejo v smučanju na Fakulteti za šport, kar pomeni, da vsi profesorji telesne vzgoje znajo dovolj, da poučujejo otroke, in tu so še zasebniki, ki navdušujejo za poučevanja smučanja - vse skupaj pomeni, da je znanja o smučanju na Slovenskem veliko.

V praksi velja tole: če se res želimo naučiti smučanja, je treba na tečaj. Tu ni kaj - sicer se nikoli ne bomo naučili dobro smučati. Dobro ni le iskanje pravilne oblike zavojev, dobro pomeni tudi varnost.
Večina mlajših Slovencev, ki smuča, je srednje dobrih smučarjev, za razliko od starejših generacij, kjer dober smučar ni bil nobena izjema. Bolj, ko je smučanje postajalo drago in namenjeno premožnejšim, in slabše, ko so bile zime, bolj se je - logično - zmanjševal nivo splošnega smučarskega znanja.

Mnogi od nas vsako leto smučamo, vedno na istih progah, z istimi zavoji in hitrostjo, in dejansko ne napredujemo. Toda vsak smučar lahko premakne mejo, da iz območja udobja preide stopnjo više tako, da izboljša svojo tehniko in tako uživa v smučanju še bolj, kot je doslej.
Nekaj malenkosti lahko postorimo tudi sami.
 

Kondicija

Pomembno je, da se telesno ustrezno pripravimo na smučanje, saj bomo na snegu potrebovali mišice, ki jih le redko uporabljamo; še posebej, če veliko časa preživimo v službi, za mizo, in se nasploh ne gibamo dovolj. Že pred prihodom na počitnice se je treba ustrezno pripraviti, še posebej se velja osredotočiti na moč stegen in sredice.

Če se začnemo pripravljati nekaj mesecev pred smučarskimi počitnicami, je to idealno; toda že nekaj tednov telesne vadbe za smučanje, na suhem, nam lahko pomaga postaviti trdne temelje za napredek na snegu.
Če stopimo na smuči s slabo kondicijo, se ne bomo zmogli premakniti izven običajnega območja udobja. In bolj, ko bomo utrujeni, slabše bo naše ravnotežje.
V smučanju pa je ravnotežje vse.

Delovna temperatura

Ko pridemo na smučišče, je nujno, da se telo zjutraj ogreje - še posebej, če smo večer prej veliko jedli (in pili). Tu ne mislimo na enega ta kratkega. Če že, naj bo po smučanju, seveda, če ne gremo v avto ...
Že preprosto raztezanje povzroči, da kri hitreje steče po telesu, in opazili bomo razliko med smučanjem, ko smo ogreti, in ko nismo.

Manjše poškodbe in bolečine niso nič dobrega za naše napredovanje, saj nagonsko razvijemo slabe navade, s katerimi nevede skušamo zaščititi poškodovane in boleče dela telesa. Deset minut ogrevanja pred prvo vožnjo pomeni veliko razliko - ogreto telo se bo veliko bolje odzvalo na vijuganje, kot neogreto, in kompenzacije, s katerimi skušamo popraviti svoje slabše delujoče dele telesa po smučarsko, bodo manj nasilne. In boleče. Če ne takoj, pa po smuki.
Tako in tako je tako, da nas napake dohitijo z nekaj zamika, nato pa brez zamika in takoj terjajo svoj davek. Največkrat si za to vzamejo precej časa.

V vseh pogojih

Biti smučar le v lepem vremenu - to omejuje naše možnosti za napredovanje. Če pa smo pripravljeni iti na sneg ne glede na vremenske razmere, se bosta naša samozavest in tehnika smučanja občutno izboljšali. Če se lahko varno in z veseljem smučamo, ko je vidljivost slaba ali ko so snežne razmere slabše, bomo kmalu boljši smučarji, in se bomo potisnili iz območja udobja, v katerem vijugamo, ko je sonce in pod nami odličen sneg.

Občasno smučanje v slabših razmerah je dobra vaja, ker lahko vadimo smučanje z drugimi tehničnimi rešitvami, takimi, ki jih doslej nismo uporabljali; da bi ne padli, lahko postopoma razvijemo znanje, ki nas lahko povleče iz slabih smučarskih navad in početij, ki so prisotni že v sončnem vremenu, v slabem pa se po navadi še okrepijo.
Bolj, ko se smučar počuti negotovega, bolj se zakrči, bolj na trdo smuča - iskanje pravih občutkov in sproščenost, ki se jih navadimo v slabem vremenu, se nam v normalnih pogojih za smučanje vrnejo kot velik napredek.

Grbine (kuclji)

Ko obvladamo neravnine, lahko smučamo kjerkoli. Če se držimo le gladkih prog, nam bo na katerem koli drugem terenu neprijetno, saj ne more biti drugače. Smučarji se pogosto bojimo grbin; res je, da jih ni enostavno obvladati, vendar ostaja vrsta spretnosti, ki se jih lahko naučimo na neravninah.

Med smučanjem po razgibanem terenu smo prisiljeni, da se ves čas učimo izvajati mikro gibe, in se učimo brati teren nekaj zavojev naprej, to pa je ključ do dobre smuke kjerkoli.

Takega smučanja se je mogoče učiti popoldne, ko so proge manj urejene in se moramo prilagajati pogojem in oviram, ki jih dopoldne ni bilo. Če se lotimo takega (samo)uka, lahko tako podaljšamo svoj smučarski dan, ki bi se sicer končal, ker smo preveč utrujeni.
Za tako vadbo si vzamemo čas, smučamo počasi, razmišljamo, kaj počnemo, skušamo razumeti svoje gibe in skušamo ugotoviti, če smo gib, ki smo ga storili, tudi primerno po smučarsko osmislili. Večkrat se zaustavimo ob robu smučišča in premislimo, kaj počnemo.

Pustimo, da smučka zdrsne po hribu navzdol, smuči so postavljene postrani, pravokotno na podlago. Ko smo pri izboklini, si recimo, zdaj pa okoli nje ali čeznjo in to pomaga pri določanju časa, kdaj bomo zavili. Med smučanjem lahko zavijamo čez vrh grbine, vendar ne prav na vrhu, in tudi ne spodaj v žlebu.

Tisti, ki so se smučali v času pred prihodom zarezne tehnike, nam bodo povedali, da so včasih obstajale vsaj tri poti čez kuclje ...
Ko se smuči obračajo, ne pozabimo, da morajo ves čas drseti. To je najlažji način nadzora hitrosti, s katerim lahko izboljšamo svoje smučarske zavoje na neravninah.

Predvsem pa: bolj, ko je teren razgiban, bolj nam pomaga, če se z njim spoprijateljimo in ne borimo proti njemu. Sproščenost - da, prav ta je najbolj pomembna.
 

Načrtovanje napada

Številni smučarji križarijo po snegu od točke A do točke B, ne da bi v resnici pomislili, kaj počnejo, in lahko zaidejo v težave, ko naletijo na trdo ali poledenelo površino. Zavoje je treba načrtovati. Vedeti, kje in zakaj bomo tam zavili. Premislimo, kako se bomo približali mestu zavoja, kje je najboljši sneg in kje točno bomo obrnili.

To zahteva nekaj vaje in prvi korak je zavestno načrtovanje poti navzdol. Če smo s prijateljem, ki je boljši smučar, kot smo mi, ga povprašajmo za nasvet.
Na ledu se res dobro znajdejo le tekmovalci. Za nas je najbolj pomembno, da na ledenih delih znamo ohraniti ravnotežje, da nadzorujemo drsenje s pravilnim uravnoteženjem smuči, in skušamo ustvariti kar največ trenja, da upočasnimo hitrost in zagotovimo čim večji nadzor nad naših gibanjem.

Vožnje po trdem se lahko naučimo le na taki podlagi. Težko opisljiv občutek je, ko po nekaj dnevih smučanja po trdem pridemo v normalne pogoje. Presenečeni bomo nad samim seboj!

Učenje na trdem: poglejmo navzdol po bregu, ocenimo spremembe v sestavi snega na pobočju, gladke lise so pogosto led, če lahko, se odločimo za smučanje po mehkejših delih smučišča, iščimo spremembe v barvi snega, običajno so zeleni/modri/ sivi odtenki ledeni. Predvsem pa ne pozabimo zaviti: ni pomembno, kaj je pod našimi nogami, zavoji povzročajo trenje in nam bodo zato dali občutek, da imamo nadzor na smučanjem.

Na splošno se led pojavi, ko je veliko ljudi smučalo na istem območju proge, zato poiščimo tiste del, kamor je bil z ledenih delov potisnjen sneg, in zavijajmo po tej mehkejši podlagi; ponavadi jo je največ ob robu proge.

Izven urejenega terena

Mladi to obožujejo, najraje imajo širše smuči, ki jim to omogočajo. Vijuganje izven urejene proge preprosto pomeni, da ne potrebujemo le urejenih terenov, zagotovo ne ekstremnih strmin, pa tudi metra pršiča ne. Že pobočja pobočja z 10 centimetri nedotaknjenega snega predstavljajo absolutno veselje pri drsenju, in sprostijo občutke, za katere nismo vedeli, da obstajajo.

Podobno je tudi smučanje po spomladanskem snegu pozneje v sezoni, na položnih pobočjih, in takrat ni smučanje ni nič težje kot smučanje po urejeni progi. Če pravilno določimo čas, ko gremo z urejenega smučišča, je občutek tak, kot bi smučali na žametu. Pomembno je, da to počnemo v spremstvu lokalnega inštruktorja ali vodnika, če gremo dlje od civilizacije.

Pri vijuganju nekaj sto metov stran od urejenih prog moramo vedeti, da nas ob morebitnem padcu in poškodbi tam ne bodo takoj iskali. V tujini bo to tudi zelo drago.
Predvsem pa ne smučamo tam, kjer ni nihče. Plaz se lahko sproži v hipu in že majhna snežna gmota je zelo nevarna.
 

Zaključek

Investirajmo vase in pojdimo za nekaj ur na tečaj! Morda celo ena na ena z učiteljem. Nekaj ur tečaja je kot leta samoučenja. Ne zapravljajmo denarja za drago smučarsko opremo, raje si smuči in čevlje izposodimo, in preostanek denarja porabimo za učenje.
Izposojene smuči so tudi vedno dobro pripravljene in to je za dobro smučanje nujno potrebno.

Knjige in video zapisi, kako se naučiti smučanja, so dobro pomagalo, a brez prakse na snegu bo tale z napredkom težka! Je le treba na sneg.