Gibanje: kakršen starš, tak otrok

Ne samo kakovostno šolanje, tudi telesna dejavnost je za otroke zelo pomembna; v trenutni ureditvi sveta so otroci najbrž največje žrtve. Tako glede (ne)obiskovanja vrtcev, gibanja na prostem, šolanja na daljavo in tudi seveda zelo omejenih možnosti za gibanje nasploh.
Najhuje je, če se ne gibajo tisti, ki bi se morali največ, za telesni in mentalni razvoj - majhni otroci.

Gibanje in telesna vadba sta izjemno pomembna za naše zdravje in za dobro počutje - še posebej to velja za otroke. Otrok, ki se ne more gibati toliko, kot bi si želel, je kot žival v kletki; sliši se brutalno, a v resnici je tako. Govorimo o času, ki ga živimo.

Jürgen Steinacker, profesor medicine in vodja oddelka za šport in rehabilitacijo v Univerzitetni bolnišnici Ulm meni, da je zadostna količina gibanja bistvena osnova za zdrav razvoj otroka.

Lahko bi bil tudi aksiom, pravzaprav bi moral biti: za otroke - kot tudi za odrasle - je telesna vadba bistvenega pomena za zdravje. Verjamemo, da poleg gibalne krepi tudi za čustveno inteligenco.

Prav z gibanjem otroci razvijajo svoje motorične sposobnosti: to je pomembna osnova za ohranjanje ravnotežja, hitrosti in koordinacije, veščin, ki jih nujno potrebujemo v vsakdanjem življenju – če so v nas položene že v otroštvu, nam bo to neverjetno pomagalo skozi vse življenje.
Gibanja, ki se jih naučimo kot otroci, postanejo in ostanejo naložba za vedno. Lahko bi rekli, da se nekoč pokaže kot najpomembnejši dodatek k naši pokojnini.

Gibanje pri otrocih tudi tudi poveča kognitivno zmogljivost: prožnost možganov se oblikuje in ohranja z redno vadbo. Posledično so otroci kognitivno učinkovitejši, če se dovolj gibajo. To, da otroci z gibanjem krepijo mišice in kosti, je seveda osnova.

Seveda otroci z gibanjem razvijajo in utrjujejo socialne veščine, na primer s sodelovanjem, ki je nujno pri športu, z medsebojnim sprejemanjem, pa tudi z učenjem in upoštevanjem pravil, ki v športu veljajo.
Več, kot se otroci gibajo, bolj se krepi njihov imunski in kardiovaskularni sistem. Tudi to je naložba za vse življenje.
 

Tri ure gibanja na dan

Splošno vprašanje: koliko gibanja mora imeti otrok na dan? Nemške smernice, ki veljajo glede na priporočila Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), bodo morda nepoučenega presenetile: za otroke od petega leta dalje priporočajo najmanj 60 minut vadbe v zmernem do intenzivnem načinu. To pomeni, da je pri takem početju otroci zadihajo ali se začnejo potiti.
Za otroke, mlajše od pet let, je priporočljivo do tri ure gibanja na dan, seveda gre tu za igro in veselje in je priporočilo o intenzivnosti nepotrebno – otroci sami čutijo, kaj jim najbolj ustreza, v resnici nam preostane le, da jim zagotovimo varnost pri igri.

V celoti gledano lahko rečemo, da za vse starosti strokovnjaki priporočajo tri ure vsakodnevne vadbe. Od četrtega do petega leta pa je treba eno uro takšnega gibanja izvajati zmerno do intenzivno.
Čas v gibanju se lahko sešteva, po obrokih, nikakor ne velja, da ga treba strniti v eno samo vadbeno enoto.
Ob tem moramo starši vedeti, da domača pisarna in šolanje na domu nista nikakršna otroška igra, pač pa čas, ko je otrokom igra odvzeta – in seveda tudi telovadba.
 

Treniranje v klubu?

Ni nujno. Predvsem pa ne na silo. Znano je, da je "igranje zunaj" zelo pomembno za zdravje in telesno zmogljivost otrok. Tako za trenutno kot tudi poznejše zdravje. Narava je ne samo največja, pač pa tudi daleč najbolje opremljena in zdrava telovadnica.
Seveda bi bilo slabo, če bi pozabili, da imajo tudi otroci individualne želje. Nekaterim odgovarja vadba v klubih, saj potrebujejo strukturiran, ponavljajoč se trening, in športni klub, kjer se primerjajo z drugimi – spet drugi otroci pa se raje prosto gibljejo. Zanje je dovolj travnik, hrib ali drevo.

Kaj je boljše? Naj se otroci sami odločijo, predvsem je pomembno, da jih ne silimo in skušamo prisluhniti njihovim željam.
Pomembno je, da starši otrokom predstavijo široko paleto možnosti in jim dovolijo, da se preizkusijo v čim več gibalnih in športnih področjih. Tako lahko otroci ugotovijo, kaj je zanje najboljše. Naj bo to igrišče za vogalom, plezala na prostem, hokejski klub, gozd ali pa sprehod ali vožnja s kolesom. Otroci bi morali imeti na voljo možnosti izbire in odrasli jim moramo pustiti, da spustijo paro, ki se nabira v njih - in da otroci čim bolj uživajo v njej.

Seveda se otroci v športnem klubu naučijo veliko več kot le gibanja – učijo se zelo specifičnih gibalnih vzorcev, ki se jih na primer ne bi naučili na kolesu ali na igrišču. Naučijo se pravil, kohezije, deljenja skupnega duha, premisleka, predvidevanja položajev. Zato je obiskovanje vadbe v športnem klubu smiselno, saj mnogi otroci pogosto prav tam vzpostavijo dolgotrajen in sproščen odnos s športom in vadbo.

Kaj pa, ko ne gre?

Seveda je včasih otroke težko navdušiti za gibanje, še zlasti tiste, ki so se zasedeli pred računalniškimi in televizijskimi zasloni, ali pa s telefonom v rokah.
Kaj storiti s tistimi, ki se niso pripravljeni aktivirati? Kako jih lahko navdušimo nad športom?

Vedno se bodo našli otroci, ki se radi veliko gibljejo, in drugi, ki raje ždijo na kavču in nič ne naredijo. Vsak otrok ima svojo osebnost s svojimi preferencami, izkušnjami in potrebami. To je treba spoštovati, seveda pa je mogoče na otroke tudi vplivati. V bistvu je to nujno in to je naloga zgolj staršev.
 

Starši si morajo vzeti nekaj časa in ugotoviti:

Ali otrok raje telovadi sam ali s celo družino?
Ali je otrok raje v zaprtem okolju ali na prostem v naravi?
Ali za vadbo potrebujemo opremo, kot so skiroji, kroglice, vrv za preskakovanje?
Ali ima otrok raje sprehod, kjer stvari odkriva skupaj s starši?

Zagotovo ni otroka, ki bi ne užival v nobeni obliki vadbe - samo spodbujati jo je treba.
Kako si lahko pomagamo? Zunaj, na primer?

Na sprehod skozi gozd gremo z ogledalom v roki, tako da vidimo tudi vse nad seboj.
Na poti do trgovine lahko tekmujemo v teku od ene do druge ulične svetilke.
V hiši ali stanovanju lahko pripravimo tekmovanje, kot je: Kolikokrat lahko skočimo na levo nogo?
Poligoni, ki so jih zgradili otroci z različnimi predmeti v hiši, skozi katere se nato podamo tako starši in otroci.

Obstaja nešteto načinov, kako vadbo spremeniti tako v igro kot koristno izkušnjo.
 

Kakršen starš, tak otrok

Zagotovo pa je najbolj pomembno, da otroci doživljajo, kako so njihovi starši redno telesno aktivni. Zato se je treba vprašati, kakšno vlogo imajo starši - pasivno ali aktivno?
Namreč, starši imajo pri gibanju otrok izjemno pomembno vlogo, raziskave so pokazale, da so otroci, ki odraščajo s telesno aktivnimi starši bolj fit, bolj aktivni in vitkejši od otrok s samo enim aktivnim staršem ali celo dvema neaktivnima staršema.

Če uporabimo izsledke novejših študij o času aktivnosti otrok, lahko opazimo znatno zmanjšanje časa, namenjenega telovadbi ob koncih tedna in med prazniki. V času epidemije vse skupaj postaja še veliko slabše – in to je povsem narobe.
Zato lahko verjamemo, da če vidimo neaktivnih otrok, temveč neaktivne starše.
Pomembno je, da otroci svoje starše doživljajo kot aktivne; s tem, da se starši dovolj gibajo, morajo biti njihov vzor. Vsak dan, brez izjeme.

Če naj bo tako, je pomembno tudi, da starši v to vlagajo, da so svojim otrokom pripravljeni omogočiti gibanje. Ne glede na to, ali jih spremljajo na treningih v športnem klubu, jih vozijo na tečaj ritmike, ali pa skupaj kolesarijo do pekarne.
Ko se otroci gibajo, morajo biti starši poleg. Na začetku in potem čim dalj časa.

Zdaj je tu poseben čas, v katerem živimo. Če se starši pritožujemo, da je premalo narejenega za kakovostno šolanje otrok na daljavo, imamo morda lahko kdaj tudi prav - po tem, seveda, ko sami storimo vse, kar je v naši moči, da se šola vsaj za silo preseli v naše domove.
 

Prihodnost: otrok naj postane rekreativec

Pri telesni dejavnosti otrok se ne moremo na nikogar jeziti - vse je odvisno samo od nas in tega, koliko časa bomo skupaj z otroki namenili gibanju. Tudi otroci, ki ne morejo vaditi v klubih, kot so bili vajeni, še vedno potrebujejo osnovno gibanje, še zlasti tisti, najstniki, ki so se zasedeli pred vsakršnimi zasloni.
Da se ne bi zgodilo, kot se je pri e-športu: otroci, ki v računalniških igricah tekmujejo ali vadijo po 12 ur na dan bi kondicijskega trenerja najeli zgolj zato, da bi lahko dlje časa zdržali pred zasloni in bi jih telo manj bolelo.

Pri Poletu predvidevamo, da bo - ko se bo družba začela vzpostavljati na novo - izjemno pomembno, kako bomo znali otroke ponovno navdušiti za gibanje - in jih prepričati, da je tudi otrok lahko zgolj rekreativni športnik, ki se giba zato, ker se dobro počuti. Da ni nobene potrebe po tekmovanju, če mu to ne paše. da obstaja samo želja po gibanju.

No, tu pa bodo starši potrebovali pomoč in zganiti se mo morala tudi država. Še toliko bolj, ker je bila letos zamujena velika priložnost, da bi v času epidemije več govorili o nujnosti športne rekreacije in o tem, kaj v teh težkih časih početi in to tako, da krepimo lastno zdravje in ob tem ne ogrožamo drugih.