Dodajte ščepec kaosa in vse bo lažje

Zelo zanimivo razmišljanje o tem, kako v življenju najti ravnovesje, je na spletni strani Outside strnil Bred Stulber, učitelj nastopanja in dobrega počutja ter avtor knjižnih uspešnic The Passion Paradox (Protislovje strasti) in Peak Performance (Najboljši nastop). Knjigi, ki ju morda velja prebrati – pa če se z vsebinama strinjamo ali ne.



Če se želite kot športnik nenehno izboljševati, morate svoje treninge redno spreminjati. Toda problematično je, če vnesete preveč dražljajev in se prepogosto izzovete; tako se lahko poškodujete ali izgorite.

V človeški biologiji podoben postopek imenujemo alostaza, to je zmožnost organizma, da sprejme stresorje, se hitro prilagodi nanje in se vrne v normalno stanje. Alostaza je torej proces doseganja stabilnosti s fiziološkimi in vedenjskimi spremembami.

Glede na leta 2005 zapisano v reviji Journal of Psychiatry and Neuroscience, je tako: če naša fizično telo in razum ne bosta zmogla preusmeriti stresa v sicer skladno in normalno stanje, lahko padeta v alostatsko preobremenitev ali obrabo ter raztrganost telesa in možganov, ki izhaja iz tega, da sta [večno] pod stresom. Če se sistem duše in telesa nikoli ne sooči z nobenimi izzivi, potem stagnira in se pokvari.
 

O rutini

Eliud Kipchoge, svetovni rekorder v maratonu, je dejal, da so samo disciplinirani ljudje v življenju svobodni. Čeprav je velik tekaški zvezdnik, se je Kipchoge odločil, da bo spoštoval svojo strogo in predvidljivo dnevno rutine in se je držal. Morda je to zato, ker če bi se oddaljil iz svojega urnika, bi neskončne zahteve drugih po njegovem času in energiji nedvomno škodile njegovemu izjemnemu osredotočanju na trening. Za Kipchogea je treninški stres, s katerim si prizadeva za napredek pri teku, tako neizmeren, da mora preostanek svojega življenja ohraniti čim bolj miren.



Vendar pa lahko prestrukturiranje vašega dne povzroči težave. Na spletni strani BuzzFeed v eseju z naslovom Zakaj smo obsedeni z vsakodnevnimi navadami drugih? Suzannah Showler piše: Moja obsedenost z rutino je začela postajati kot dieta. In kakor omejevalno prehranjevanje popolnoma spremeni pogled na hrano, tako je prizadevanje za popolno ritualizacijo mojega delovnega življenja izkrivilo moj odnos do časa. 

Njena vsakodnevna rutina je dobesedno zadrgnila njeno ustvarjalnost in uživanje v življenju. Popolna svoboda, da s svojim časom (brez jasnega cilja) počnete, karkoli želite, je lahko recept za katastrofe. Prav tako, kot če ste v življenju preveč togi.
 

Ljubezensko življenje

V nedavni zgodbi o spletnih zmenkih je Derek Thompson citiral danskega filozofa iz 19. stoletja Sørena Kierkegaarda, ki je tesnobo označil za omotičnost svobode.
Kierkegaard, piše Thompson, sodobnosti ni toliko zaloputnil vrat, kot je predvideval njeno eksistencialno protislovje: vse sile največje svobode so tudi sile tesnobe, saj se vsak, ki se počuti dolžnega izbrati sestavine popolnega življenja iz neskončnega menija možnosti, lahko v tej neskončnosti počuti izgubljenega.

Raziskave kažejo, da so aplikacije, kot je Tinder, razbile običajna pravila romantike, na primer srečevanje z ljudmi v vaši lokalni skupnosti ali druženje s prijatelji ali sosedi. Največje prednosti pri spletnih zmenkih – da ni pravih pravil in so izbire neskončne – so lahko tudi njihove največje pomanjkljivosti. Malokdo bi nasprotoval taki razširjeni izbiri pri iskanju ljubezni, vendar je lahko preveč izbire za človeka tudi – preprosto preveč.



Razmislite o načinih, kako samoomejevati odločitve, da greste na drugi spletni zmenek, ne pa se skušati raje z ljudmi srečati v živo. Po mnenju svetovno priznane psihologinje Esther Perel morate, ko ste v razmerju, uravnotežiti novo, vznemirljivo in erotično s starim, predvidljivim in obrednim. Preveč omejitev ni v redu, vendar biti brez njih prav tako ni dobro.
 

Osebna rast

Mamljivo je starejše pristope k osebnim spremembam zavrniti kot zastarele in ne dovolj dobre. To še posebej velja danes, ko smo preplavljeni z neskončnim valom novih diet, duhovnih vadb, fitnes programov, nasvetov za učinkovitost in še in še stvari. Pravzaprav je tega toliko, da bi človek lahko vsak dan v letu poskusil nov način samoizpopolnjevanja, samoizboljšanja.

To je problematično, piše duhovni učitelj Richard Rohr, ker postanemo žrtev preveč možnosti, same možnosti pa nas kmalu zmedejo in prevzamejo nadzor nad nami. Zakoni in struktura življenja, tako nesprejemljivi, kot pogosto so, postavljajo nekakšne meje naše infantilne grandioznosti. 

Z malce ponižnosti se daleč pride. Čeprav popolnoma sprejemati in se predati starejšim pristopom ni pot do trajnostnega napredka, jih ne velja niti popolnoma zavrniti – kot tudi ne izumljati vedno novih in novih.

Na žalost, piše Rohr, naš zahodni dualistični um paradoksov ne sprejema preveč dobro. Toda za večino ljudi v večini dejavnosti ravnovesje med svobodo in napredkom na eni strani ter pravili in vzorci na drugi vodi k najboljšim, najbolj trajnim rezultatom.
 

Kako najti alostazo?

Izberite določeno področje svojega življenja. Razmislite o tem, kako vam trenutno na tem področju gre. Razmislite, ali imate v njem preveč rutine in preveč omejitev ali preveč svobode in kaosa. Ali se nagibate k redu? Ali pa se nagibate k neredu?
Poskusite vnesti prave sile in se prepustite toku, ki se vam zdi primeren. Vsakih nekaj tednov se samo preverite in ocenite svoj napredek. Kako mi gre? Kako se počutim?


                                             
Zagotovo so poti iskanja ravnovesja številne, vsak človek išče svojo. V vsakdanu in v športu. Naj bo to potovanje prijetno, čeprav bržkone ne bo povsem preprosto.

In če vam ne bo šlo, naj vas spomnimo na misel, ki smo jo slišali v Sloveniji: Prevelika skrb, da bi se na vsak način spravili v ravnovesje, je nezdrava in s preveč obsedenim iskanjem lahko ravnovesje, kot ga imamo, še poslabšamo, ne pa izboljšamo. Ravnovesja v resnici ne more biti, je še povedal modri mož.

No, neki približek pa je nujen, kajne?