Turistični bon bom zapravil v T'minu

Včasih sta lahko za večer podaljšana dva dneva med prijatelji in v naravi, daleč proč od sveta, ki se mu reče ponorel, v resnici pa je le toliko, kot se v bedarijah odločimo sodelovati sami, včasih sta taka dva dneva lahko kot dopust, dolg teden in več. Včasih je to tako, da se ti os duše zamakne v pravo smer.



Kolesarjenje, menda najbolj priljubljeno rekreativno početje pri nas poleg pohodništva, ima veliko obrazov, eden izmed njih je lahko tudi spoznavanje domovine s kolesarskega sedeža.

Zadnja leta so najbolj priljubljeni izleti za navdušene in narave željne cestne kolesarje na Kras, v Primorje, pa v Gornjesavsko dolino, morda še Logarsko dolino in tisti konec, pa v Prekmurje. Mnogo manj pa poznamo Dolenjsko, Kočevsko, Belo krajino, Suho krajino, Brkine, Pomurje, Goričko in - Tolminsko. Pardon, T'minsko, kar ni le po domače, pač pa tudi prav. Najbolj prav imajo okoli svojih stvari domačini, ne glede na področje, in ne oni, ki so pametni na stokilometrsko razdaljo, od jezika do vrste slemen na hišah.

In, evo, smo šli na T'minsko, ja, kar dobro pripravljeni kolesarji, a ne oni, ki se vsak dan cufajo s samim seboj, da bi blesteli na tekmah ostarelih, ki se počutijo mlade, ali onih na poti tja, pač pa pripravljenih za daljše ture in kakšen grd klanec.

Ja, to so kolesarji, ki na leto naredijo nekaj tisoč kilometrov, ki zlezejo na Vršič in Mangart in prevozijo katero od Franj, vendar v svojem ritmu. Ja, tudi, če voziš počasi, moraš v to počasnost veliko vložiti. Kolo nikoli ne gre samo, še po klancu navzdol ne.

In smo se odpravili za dve frači strelov ven iz T'mina, proti Kobaridu, po oni strani reke, kjer Sočo občudujejo ljudje in ne Zemljani, ki živijo v umetnem svetu. Sanjska hiška, kjer se ženita les in kamen in kjer vse krsti slap svetlobe, ki prihaja iz zelenila, in zven Soče, ki teče tam robom pogleda, sta nam dala energije, ki jih nismo poznali, še pričakovali ne, morda smo se jih le želeli.

Nekaj smo že vozili v tem koncu, gor proti Robidišču, a to je bil en tak dan, ki se je končal s hudim neurjem in evakuacijo s kombijem, neporavnani dolgovi pa so ostali. Nismo jih ravnali, a dve furi smo naredili, dve punci in štirje pobi, prvi dan, in dve punci in štirje pobi drugi dan, a punci sta se zamenjali.

Prva pot je bila, po našem, T'minska 1, iz Slovenije čez breg z Benečijo. Opis poti je v okvirčku, poglejte še zemljevid, rečem vam le, da ko se slovenski klanec konča, da pride italijanski greben, in vstop v svet, ki ga ne poznamo; tudi, če se gor pripeljete z avtom, boste imeli ob koncu poti veliko v srcu.



Sprva je strmo, greben pa ponuja prekrasne poglede, obisk samostana Stara gora nad Čedadom je razodetje, in vrnitev od tam domov na T'minsko je odrešujoča. Za konec se ne pozabite povzpeti v Vrsno, rojstno vas pesnika Simona Gregorčiča. Je tako kot bi se zapeljal skozi katero njegovih pesmi. Če imate kakšno razo v duši, tako, ki se počasi celi, pa veste, da gre na kolesu to lažje, bo iti gor dobro zdravilo. Je treba biti kolesar, a to je lahko vsak, ki začne kolesariti aprila in gre na to pot avgusta; ko ima za dober tisočak kilometrov in ustrezna prestavna razmerja, ne bo težav.

Ko pravim, da poznam svojo domovino veliko bolj, kot večina drugih, tudi vem, da jo poznam premalo, saj ne vem, koder in kod vse meji in kako se to vidi, v očesu in duši. Edina težava ture je, da v Kobaridu, pri Albancu, pečejo pice in ne zlagajo baklav.

 

1. T'minska I - Slovenija, Furlanija, Benečija

Gabrje (Tolmin) - pred vasjo Volče desno smer Kolovrat po dolini Kamnice - prelaz Solarji (desno Livek, levo Stara Gora) - Gorenji Tarbij - Stara gora nad Čedadom - predmestje Čedada - Robič - Kobarid - Ladra - Smast - Libušnje - Vrsno - Kamno - Gabrje (Tolmin)



 

Dan potem

Po noči, ki jo pač vzameš, kot je, v zakup, z veselico ali brez, je težko pričakovan: kakšen je svet na Šentviški planoti, tam gori v vzhodni breg nad Bačo in nje grapo? I, kakšen je? Strm, pa lep, pa divji, pa pravljičen, pa tak, da se znebiš žlehtnega znoja in kaplje žalosti v duši, morda, če ti že leze čez rob tistega, kar zdržiš. Čarno je.

Hribi nad T'minom so zdravilo, vidiš, da amfiteater vršacev ne določa mej, pač za robove novih želja - vse  je v redu tako, kot je. Saj je kakšen klanček gor, ki ga morda moraš prestopicati, in kakšen kamenček, ki nadomešča asfalt - a tega je par sto metrov, plačilo za nepotreben strah, ali boš prilezel na vrh, so pogledi in seganje vase, tam gori med Bukovskim vrhom, Šentviško goro in Prapetnim Brdom, in potem je še en nov svet, ki se pase v lepoti stvarstva do Ponikev, kjer stoji cerkev Marijinega vnebovzetja, ki jo je postavil ali obnovil genialni Jože Plečnik, arhitekt, ki je verjetno iskal velikega arhitekta, stvaritelja vseh svetov.  

Med drugo vojno požgano cerkev je mojster, pravijo, obrnil proti vasi, a po moje jo je proti vzhodu, tako kot to počnejo tisti, ki so v duši prostozidarji. Morda je to tudi drugače Plečnik bil, morda ne, a ravnal se je bržkone po zakonih izročila plemenite bratovščine. Je cerkev treba videti, v vasi, menda na številki 37, se dobi ključ, a če ne pošlješ pogleda proti goram, je škoda, da ti je Bog dal luč, če je ne znaš prižgati.

Tako je to, to, slabi dve uri od Ljubljane, tam, kjer ima beseda Slovenija še kakšen drug ali nov pomen, in še zven, ki ga ne poznamo.

Veste, kaj bi vas razveselilo, čez vse? Če greste tja, magari z avtom, in se naužijete te lepote bregov in travnikov in razgledov. Morda boste prav po končanem avtomobilskem izletu ugotovili, da mora biti izredno, doživeti to s kolesa. In, da ne bo pomote: če so holmi previsoki, si ji pokorite z električnim kolesom. Tudi Albanec v T'minu nima baklav, le pice in žar. Bo res  treba nekaj postoriti na tem področju. A še prej odpeljite T'minsko 2.
 

2. T'minska II - Šentviška planota

Gabrje - Tolmin - Poljubinj - Ljubinj - Podmelec - Kneža - Grahovo ob Bači - Bukovski Vrh - Šentviška Gora - Prapetno Brdo - Ponikve (Plečnikova cerkev) - Logaršče - Klavže - Bača pri Modreju - Modrej - Tolmin - Gabrje