Čari skupinskega kolesarjenja

Narava pravi, da se mora močnejši prilagoditi šibkejšemu, saj obratno žal ni možno. Marsikoga lahko to spravi v slabo voljo, da pokvari sicer lep kolesarski dan sebi in tudi drugim udeležencem kolesarskega izleta. Pa vendar ni potrebno, da je tako, saj se z dogovorom in malce potrpežljivosti da rešiti še tako trdovraten kolesarski »problem«.

V sodelovanju in strpnosti je vse

Da se boste izognili slabi volji, se pred treningom pogovorite, koliko kilometrov je v načrtu, približno kakšna bosta tempo in teren, da bodo tako močnejši kot tudi šibkejši kolesarji pripravljeni na izziv. Če je skupina precej nehomogena, lahko izberete takšno traso, da šibkejši na primer izpustijo en klanec ali del poti in potem spet ujamejo močnejše na dogovorjeni stični točki, od koder skupaj nadaljujete pot do cilja s tempom, primernim za vse.

Če ste med močnejšimi kolesarkami, vozite po ravnini večino časa na čelu skupine. Z vetrom ali proti vetru boste porabile več energije od kolesark ali kolesarjev v vašem zavetrju. Pomembno je, da izberete tempo, ki bo primeren tudi za najšibkejši člen. Če je ta tempo za vas prepočasen oziroma se vam bo zdelo, da bi si želele na treningu dati več od sebe, si dajte duška v klanec. Pa ne samo enkrat, vajo lahko celo ponovite, da se boste izognile čakanju na vrhu. Spustite se na primer do polovice klanca in še en sprint do vrha.

Namesto sprinta lahko naredite tudi trening za moč in s težjim prenosom prekolesarite klanec počasneje, skupaj s šibkejšimi od sebe. V obeh primerih se boste tako gotovo prijetno utrudile in opravile dober trening z nasmehom na obrazu in brez slabe volje tudi v kolesarsko neenotni skupini.
 

 
Če ste med šibkejšimi kolesarkami, se v skupinski vožnji izogibajte vožnji na čelu skupine, če pa je to neizogibno, naj bo vaša »smena« (menjava, ko ste na čelu skupine) čim bolj kratka. Kot sem že omenila, je vožnja na čelu skupine energijsko veliko bolj potratna od vožnje v zavetrju, zato prepustite ta položaj močnejšim od sebe. Vaša naloga je le, da se čim bolje skrijete za kolesarko ali kolesarja pred seboj, da čim bolje izrabite zavetrje in tako zdržite do konca skupnega treninga.

Ne glede na to, ali ste med hitrejšimi ali počasnejšimi kolesarkami, pa ne pozabite, da kolesarite zaradi lastnega užitka. Zatorej je vsak stres, če morate koga počakati kakšno minutko na klancu ali če mora kdo počakati vas, povsem odveč. Če boste na vrhu pred drugimi in vam ni do ponovitve vožnje v klanec, kaj pojejte in popijte, naredite kakšen selfi ter se nadihajte svežega zraka. Saj veste, tudi ve ste enkrat začele kolesariti, in prepričana sem, da tudi ve na prvi vožnji niste bile prvakinje runde.

Vsak kolesar je pač enkrat začetnik in iz lastnih izkušenj vam povem, da tudi začetniku stalen boj s previsoko hitrostjo in visokim srčnim utripom ni vedno po godu. Strpnost in spodbudne besede naj torej nadomestijo slabo voljo. Tako se bo z vami vsak kolesar začetnik na koncu treninga počutil dobro, ve pa boste z opravljenim dobrim delom ravno tako izpolnile svoj dan.

Zakaj (ne) gre hitreje?

V svoji skupini slovenskih specialkark, ki je na treningih včasih bolj in včasih manj homogena, večkrat dobim vprašanje, kako postati hitrejša. Edini »pameten« odgovor, ki ga lahko stresem iz rokava, je: s treningom, vztrajnostjo in močno voljo. Na žalost pa je to le del zgodbe o uspehu. Svoj pečat nosijo namreč še genetika oziroma vaše fizične predispozicije, okolje in odnos do kolesarjenja in same sebe, torej vaša glava.
 

 
Strokovnjaki za genetiko pravijo, da je v genih zapisano, kako dober je naš srčno-žilni sistem in iz kakšnega »testa« so naše mišice. Srčno-žilni sistem namreč odmerja vzdržljivost med športom, saj je od našega srca odvisno, s kakšno količino kisika bo oskrbel mišice. Od njih pa je odvisno, kakšno količino dostavljenega kisika bodo uspešno izrabile in proizvedle gorivo (adenozin trifosfat ali krajše ATP), ki jim omogoča, da se krčijo oziroma premikajo.

Poleg tega geni določajo še velikost posameznih mišic in iz kakšnih vlaken so sestavljene – hitrih ali počasnih –, naš anaerobni prag in zmogljivost pljuč. Dobra novica pa je, da lahko genetiko delno ukanimo s treningi. Malo verjetno je, da bi s slabim genskim zapisom postale profesionalne kolesarke, gotovo pa bosta vztrajnost in volja poplačani z opaznim napredkom v vzdržljivosti in tudi z višjo povprečno hitrostjo treningov. Zato trening, vztrajnost in močna volja le niso tako napačen odgovor.

Kako pa lahko okolje vpliva na naš kolesarski performans? Če ste črna kolesarska ovca v družini ali v krogu prijateljev, je verjetno za vsak trening potrebne mnogo več motivacije v primerjavi s kolesarkami, ki živijo v »kolesarskem« okolju. Toda ne obupajte. Če vam je ta šport všeč, si poiščite kakšno kolesarsko družbo, kolesarskih rund zdaj kar mrgoli po cestah. Pazite le, da si boste izbrale takšno, ki je za vas primerna, kar zadeva zahtevnost treningov.

Kaj pa ima glava opraviti s hitrostjo? Veliko. Če si ves čas dopovedujete, da je ta trening pretežek za vas, bo res pretežek, tudi če to ni res. Zato utišajte ta glas v svoji glavi in se prepustite užitkom kolesarjenja tudi v najbolj strme klance. Saj ste vendar kolesarke in kolesarke zmoremo vse in še več!