Klanec, ki ga imajo Ljubljančani in Kranjčani enako radi, je v Škofji Loki

Tisti, ki pa niso specialkarji, rečejo, da gredo na Lubnik po asfaltu. Klanec, ki jemlje tudi življenja. Klanec, ki ga ne maramo zaradi spusta, a vseeno ga redno obiskujemo. Za svojega ga imajo ljubljanski in kranjski specialkarji. Rekorden čas pa ima kdo drug kot pa Tadej Pogačar, najboljši kolesar na svetu.

Za klanec dolg 7.01 km potrebuje pičlih 15 minut in 40 sekund, kar je za 15 sekund hitreje od Jana Polanca. Na tej razdalji moraš premagati 399 višinskih metrov, klanec ima 5,7-odstotni povprečni naklon. Specialkar take vrste klanca označuje za pod nogo, skoz' mau' gor, ampak lih' prou' za tavelko šajbo … Če klanec prevozite v manj kot pol ure ste v dobri kondiciji.

Odkar je asfalt tja gor ga redno obiskujem. Odkar ni Naceta oziroma Franca Vizjaka pa je zame to le še klanec za trening. Franc je bil Nace in zaradi njega sem rinil tja gor, ker je med strežbo vedno znal zbosti, tudi, če si bil slabe volje. Meni je bilo tako komuniciranje med gostom in natakarjem nekako domače. Nekoč me je vprašal, zakaj nikoli ne obesim kolesa na kozolec, ki stoji na dvorišču okrepčevalnice in služi kot obešalnik za kolesa. Da, obešalnik in ne stojalo, ker kolo za sedež obesiš na eno izmed prečk kozolca. Sem odgovoril, da je moj sedež dražji od njegovega kozolca.

To pomeni, da mi niti na misel ni prišlo, da bi svojo specialko žalil z obešanjem na kozolec. Nace se je samo režal, celo priznal mi je, da je zadovoljen z odgovorom. In vendar, Franc je bil velik kolesarski zanesenjak, kolesarje je imel enostavno rad in zato je bila osnovna higiena vsakega kolesarja, da je tam okrepčal telo in dušo. Na oni svet je šel brez kolesa in z dolgom; nekoč mi je zato, ker sem ga hvalil kolesarjem na Gorenjskem obljubil narezek za štiri osebe.

Kljub temu, da sem se branil, da je bila hvala na njegov račun povsem na mestu in zaslužena, sem ga vprašal, zakaj za štiri in ne za eno osebo, je odgovoril, da sem na njegovi klopci po vzponu videti, da sem lačen za štiri. To sem sprejel kot žaljivko ... a mu zdaj sporočam, če tam zgoraj bere te vrstice, da sem mu zdavnaj oprostil in da naj kar porine kdaj v hrbet, ko bom plezal po tej cesti ... do Naceta.

Spust je klinčev in smrtno nevaren

Zdaj, ko se je na tem spustu hudo ponesrečil še moj fant, ne vem, če bom šel še kdaj tja. Še to, prebivalci Breznice pod Lubnikom ali Gabrovega pravijo, da ga ni sovaščana, ki ne bi v svojem življenju dobil vsaj enega kolesarja na pokrov motorja. In v zadnjih petih letih sta dva kolesarja na tej zvijačeni cesti pustila življenji. Klanec, na katerem umirajo ima slabo karmo. Prestavimo ga v predalček, ki nosi napis: izogibajmo se ga, če se le da. Največja nevarnost je dolžina spusta, ki je relativno položen in postane zato dolgočasen; zato pade koncentracija na cesto.

Druga največja nevarnost je prekleti pesek na skoraj vsakem ovinku. Nanašajo ga gozdarski tovornjaki, ki zaradi ožine ceste stalno z zunanjimi kolesi vozijo po bankini. Ožina ceste je naslednja nevarnost, ampak tega smo kolesarji vajeni. Cesta je ozka, avtomobili pa so vsako leto širši, to je problem, ki se je samo po sebi pojavil čez leta. Promet je gost, ker je Breznica pod Lubnikom odlična izhodiščna pohodniška točka. Ovinki so pregledno-nepregledni in če ti nasproti pride večje vozilo je trk neizbežen. Hitrost spuščanja skoraj ne presega 50 kilometrov na uro, ker je preveč ovinkov. 

Ampak vzpona do Naceta se ne da izpustiti iz svojih voženj. Nekaj je na tej cesti, da tako vleče gor. Kaj je to skušam odkriti že nekaj let, a mi ne uspeva. Enostavna razlaga je, da te kar vleče po klancu navzgor, niti enkrat nisem šel gor z odporom, ker me je vedno letelo, kar v kolesarskem žargonu pomeni, da ti gre tako dobro, da se z užitkom vedno znova vrneš. Nič lepega ni videti med potjo, vendar se pri okrepčevalnici Nace odpre pogled na Loško hribovje, ampak to kolesarja, ki na tem klancu pili formo ni tako zelo pomembno. Zdaj se ne bom več trudil. To so osebne zadevščine.

Bom raje motiviral vas, ki še ne poznate tega klanca, čeprav ste specialkar. Je to sploh možno? Kolesar, ki kupi specialko, gre najprej na Vršič, potem na Jezersko in na tretjem mestu je že Nace. Seveda, če ste Gorenjec. Naj ne pretiravam, ampak nisem še spoznal specialkarja, ki ne bi poznal tega klanca, sem jih pa veliko, ki jim je ta klanec najljubši izmed vseh. In nihče ne zna povedati, zakaj je temu tako; večkrat pa se sliši, da je to čarobni klanec brez razloga, ker razgledov ni, pa še nikoli ne veš ali se boš živ vrnil v dolino ... 

Vzpon je za trening in ne razglede

Začetek klanca je blag, a se po stotih metrih že nelagodno dvigne, zabije pa te že po dvestotih metrih. In potem sledi dolg desni ovinek, ki te osveži. In potem je konstanta do vrha. Nikjer nobenega problema, ovinki so varni, če se vozite na svoji strani, torej se mirno lahko prepustite merilcu moči in hitrosti. Klanec je skoraj v celoti v senci dreves tako, da je enkraten za vroče poletne dni. Povprečni naklon je ravno pravi, da je všeč klančarjem po naravi in tudi tistim, ki so prepričani, da so dobri na klancih na katerih lahko voziš nad 15 kilometrov na uro, torej tudi za močnejše in ne samo za trljice od kolesarjev.

V taktičnem smislu skriva svoje pasti. Dolg je ravno toliko, da te zagotovo in dobro zabije, pravimo kolesarji. Za povprečno dobrega rekreativca je klanec dolg 23 minut, kar je ravno dovolj, da se v telesu sproži ves proces, ki na koncu pokaže neželen čas. Torej, večkrat tja gor in doma razviti študijo vožnje. To je priporočilo tistim, ki hočete imeti prav dober čas do Naceta, kajti odličnega ne boste imeli nikoli, ker na tem klancu trenirajo najboljši kolesarji na svetu. Žal ...

Največkrat je cilj pred okrepčevalnico Nace. Tam je tudi tisti kozolec, na katerega obesite kolo, medtem ko pijete osvežilno pijačo. Ne verjamem, da boste kdaj sami sedeli za mizo, Nace je pač kolesarska točka, ki je vsak dan dobro obiskana.

Če nadaljujete naprej, pridete do konca asfaltne ceste in na začetek makadamskega sveta, a če imate vsaj 28 milimetrov lahko mirno nadaljujete naprej, saj je makadam zlikan, odličen. Zakaj tak naslov? Zato, ker smo ljubljanski in kranjski enotnega mnenja, da je to najlepši klanec v tujini. Veste, kolesarji specialkarji imamo posebno mnenje o Škofjeločanih ...