Življenje na Veneri

Venera je drugo najsvetlejše nebesno telo na nočnem nebu, je drugi planet po vrsti od Sonca in naša najbližja planetarna soseda. Tudi po velikosti sta si z Zemljo podobni, vendar Veneri, ki je ime dobila po rimski boginji ljubezni in lepote, pravijo, da je zla dvojčica Zemlje. Njena gosta atmosfera namreč povzroča najintenzivnejši primer učinka tople grede, zato so na njej temperature peklenske – v povprečju več kot 460 stopinj Celzija (to je dovolj, da se stali svinec), s čimer je Venera tudi najbolj vroč planet v našem osončju.

Vendar pa obstaja prepričanje, da je bila Venera pred veliko veliko časa prijaznejša – precej bolj podobna Zemlji, da so bile temperature nižje, na površju pa da so se bohotili oceani. Iz tega sledi vprašanje, ali se je takrat na njej razvilo življenje.

Današnje površje Venere je sovražno za razvoj življenja, morda je drugače nekaj deset kilometrov više – v sicer kislih oblakih, kjer so temperature znosnejše. Pred štirimi leti je veliko prahu dvignila študija, v kateri so v atmosferi našli fosfin, na Zemlji strupen plin z neprijetnim vonjem, ki nastaja večinoma pri razpadanju organskih snovi ali bakterij. Drugi viri, kot je vulkanska dejavnost, so običajno v precej manjših koncentracijah, zato na skalnatih planetih ta plin velja za znak življenja. V nadaljnjih preučevanjih so odkrili, da je fosfina bistveno manj od ugotovitev iz prvotne študije, s čimer so ovrgli idejo o življenju v ozračju Venere. Letos poleti pa so astronomi z londonskega Imperialnega kolidža dodali nove informacije, s katerimi poskušajo odpraviti dileme. Astrofizik Dave Clements je takrat pojasnil, da so potrdili prisotnost plina, da pa njegovo zaznavanje sledi dnevno-nočnemu ciklu planeta. Fosfin se po njegovih besedah uniči, ko ozračje obsveti sonce. Fosfin naj bi v atmosferi torej bil, vendar ne morejo pojasniti, kaj ga povzroča, morda gre za kemične procese, ki jih preprosto ne poznamo.

Druga skupina z univerze v Cardiffu pa je v ozračju odkrila amonijak, plin ostrega vonja, ki se na Zemlji naravno pojavlja v okolju in ga prav tako proizvajajo predvsem bakterije ob koncu procesa razgradnje rastlinskih in živalskih odpadkov. Tako tudi ta plin velja za znak življenja. Astrofizičarka Jane Greaves, ki je vodila to raziskavo, je takrat poudarila, da ne fosfin ne amonijak za zdaj nista dokaza, da mikrobi živijo v atmosferi Venere.

Kaj pa v preteklosti? Je pred milijardami let samo površje gostilo življenje? Pred dnevi so raziskovalci univerze v Cambridgeu v reviji Nature Astronomy objavili študijo, v kateri na to vprašanje odgovarjajo nikalno. Raziskovalci pravijo, da je analiza ozračja planeta pokazala, da je notranjost Venere danes preveč suha, kar pomeni, da na njej nikoli ni bilo oceanov tekoče vode, za katere tradicionalno velja, da so potrebni za nastanek življenja. To pomeni, da je bil planet ves čas vroč in negostoljuben svet. »Naše ugotovitve ne izključujejo možnosti razvoja življenja. Izključujejo pa možnost razvoja življenja, kakršno poznamo na Zemlji,« je, kot navaja Guardian, povedala Tereza Constantinou, prva avtorica raziskave z Univerze v Cambridgeu.

Dve glavni teoriji sta o tem, kako so se razmere na Veneri od njenega nastanka pred 4,6 milijarde let spreminjale. Prva pravi, da so bile razmere na površju Venere nekoč dovolj zmerne za tekočo vodo, vendar je učinek tople grede, ki ga je povzročila obsežna vulkanska dejavnost, povzročil, da se je planet vedno bolj segreval. Po drugi teoriji pa je bila Venera vseskozi vroča in tekoča voda na površju nikoli ni obstajala, ker ni mogla nikoli kondenzirati.

»Obe teoriji temeljita na podnebnih modelih, mi pa smo želeli ubrati drugačen pristop, ki bi temeljil na opazovanju trenutne kemije Venerinega ozračja,« je za spletno stran univerze pojasnila doktorska študentka Tereza Constantinou. »Da bi ohranili stabilnost Venerinega ozračja, bi se morale vse kemikalije, ki se odstranjujejo iz ozračja, vanj tudi vračati, saj sta notranjost in zunanjost planeta v stalni medsebojni kemični komunikaciji.« Raziskovalci so izračunali trenutno stopnjo razpadanja molekul vode, ogljikovega dioksida in karbonil sulfida v Venerinem ozračju, katerih količine morajo obnoviti vulkanski plini, da ozračje ostane stabilno. Vulkanizem z dovajanjem plinov v ozračje omogoča vpogled v notranjost kamnitih planetov, kot je Venera.

Raziskovalna ekipa je ugotovila, da je bil planet ob nastanku prekrit z magmo. Če bi se ta hitro ohladila, bi se voda kondenzirala in ustvarila vodne oceane. Vendar pa bi ta proces tudi zadržal vodo v magmi, ko bi se strdila, kar pomeni, da bi bila notranjost planeta bogata z vodo. Zaradi tega bi se voda ob izbruhu vulkana izločala. A je ekipa ugotovila, da se »dodaja zelo malo vode«, da je je v vulkanskih plinih največ šest odstotkov. »Pomanjkanje vode v vulkanskih emisijah kaže na suho notranjost Venere,« je dejala. Iz tega se potrjuje teorija, da če bi se magma ohlajala počasi, bi voda končala kot para v ozračju, v tem primeru voda tudi ne bi bila ujeta v notranjosti planeta.

Na končno odločitev, katera teorija o evoluciji planeta drži ter ali je ali ni na Veneri obstajalo življenje, bo treba počakati na nadaljnje analize. Astronomi se veselijo, da bodo vesoljske agencije k planetu poslale nove robotske raziskovalce. Nasa bo k naši sosedi poslala odpravi DaVinci, ki bo sestavljena iz orbiterja in sonde, ki se bo spustila proti površju, in Veritas; Esa pa Envision.