Futuristični balon za raziskovanje oblakov na Veneri

Peklenska Venera nerada gosti robotske prišleke z Zemlje. Do zdaj jim je namenila nekaj minut delovanja. Precej prijetneje naj bi bilo za robote nekaj deset kilometrov nad površjem, v debelih oblakih. Pri Nasinem laboratoriju za reaktivni pogon JPL in v podjetju Near Space Corporation snujejo konceptno odpravo, sestavljeno iz satelita, ki bi ostal v orbiti, in balona, ki bi se spustil v atmosfero.

Nasa bo k Veneri v prihodnjih letih sicer poslala dve odpravi: Veritas, s katero bodo planet raziskovali iz orbite, in Davinci, pri kateri je predvidena tudi sonda za pristanek na površju. Esa bo dodala še satelit Envision z naprednim radarjem za proučevanje površja iz orbite.

A nazaj k futurističnemu balonu. Imel bi premer 12 metrov, za tretjino manjšega so pred dnevi že dvignili v ozračje nad puščavo v Nevadi, kjer ima atmosfera kilometer visoko podobno temperaturo in gostoto kot atmosfera 55 kilometrov nad površjem Venere. Tako imenovani aerobot ali zračni robot bi med oblaki Venere dobro deloval več tednov ali mesecev, menijo pri JPL. Na Venero so vesoljske agencije v preteklosti že pošiljale balone.

Tehnologijo so tesirali nad puščavo v Nevadi. FOTO: Nasa/JPL-Caltech

Sovjetski odpravi Vega 1 in 2 izpred skoraj 40 let sta vključevali 3,6 metra široka balona, napolnjena s helijem. Balona sta po atmosferi na višini okoli 54 kilometrov potovala najmanj 46 ur, toliko časa sta se namreč oglašala, nato jima je pošla energija. Prepotovala sta več kot 11.000 kilometrov, nikdar pa ne bomo vedeli, kako dolgo sta še vzdržala med oblaki Venere, potem ko sta utihnila. Vsekakor sta v tem času zbrala zanimive podatke in postalo je jasno, da bi s še bolj vzdržljivo odpravo lahko izvedeli več o kemični sestavi oblakov in o tem, kako se prenaša zvok, ki ga povzročajo potresi na površju.

Sonda, ki je prva pristala v peklu

Podatke bi baloni, kot jih zdaj predvidevajo Američani, nato na Zemljo pošiljali prek relejnih satelitov v orbiti. Pri podjetju Near Space so oblikovali balon v balonu, oba bi bila napolnjena s helijem. Zunanji bi se lahko krčil in raztezal, ko bi se bilo treba dvigati ali spuščati, bi količino helija nadzorovali z notranjim balonom, ki bi deloval kot rezervoar. Poskrbeti so morali tudi za trpežen material, ki bo kljuboval kislinam v ozračju in sončnemu obsevanju ter bo lahko nosil več kilogramov težke znanstvene instrumente.