Vznemirljivo je, ko nas v kraški jami objame tema in izgubimo občutek za minevanje časa. A hitro je znova prijetno, ko prilezemo ven in zagledamo prijazno sonce. Ekipa 14 prostovoljcev pod vodstvom švicarsko-francoskega raziskovalca Christiana Clota pa ga ne bo videla 40 dni, saj so se v imenu znanosti zaprli v jamo Lombrives na jugozahodu Francije. Takšni poskusi so bili dokumentirani že leta 1938 in so razkrili skrivnosti in pomen cirkadianega ritma. Epidemija prav tako vpliva nanj, temu pa je posvečen tudi jutrišnji dan spanja, pojasnjuje dr. Leja Dolenc Grošelj.

Pred dnevi se je petnajsterica za dober mesec odrekla zunanjemu svetu. Odpravili so se v podzemlje, kjer ne bodo imeli stika z zunanjim svetom, sčasoma bodo izgubili občutek za čas, telo se jim bo prilagodilo na temo in na odsotnost menjavanja dneva in noči, vse to pa bo redno beležil raziskovalec Clot. Poskus nadzira skupina znanstvenikov z več francoskih in evropskih inštitutov, saj gre za ekstremno dogajanje, ki lahko vodi v motnje spanja, stres, depresijo. Izbrali so sedem žensk in sedem moških različnih poklicev, od znanstvenika, psihologa, zdravnika do učitelja matematike, starih med 27 in 50 let, ki so prestali psihološke in druge teste.

Prepovedano zbujanje tovarišev

V jami Lombrives so postavili bazo in vanjo znosili okoli štiri tone materiala, hrano in odpadke pa bodo vsak dan prinašali in odnašali skozi zračno odprtino. Vsak izmed udeležencev bo moral sam odkriti svoj novi ritem, prilagojen temi, zato je eno od pravil prepoved zbujanja članov ekipe. Po koncu jamske izolacije jih bodo spremljali in jim strokovno pomagali pri vnovičnem prilagajanju na življenje na površju.

Clot si je projekt želel izpeljati že več let, a meni, da je ravno čas, ko je svet v primežu karantene, najprimernejši. Med ključnimi raziskovalnimi vprašanji so, kako možgani dojemajo čas, kako se spremenijo vzorci spanja, kako okoliščine vplivajo na telo, kako se oblikuje socialna dinamika in kakšno je dojemanje samega sebe.

»Ta zanimivi poskus ima korenine v letu 1938, ko se je eden od pionirjev medicine spanja, raziskovalec Nathan Kleitman s svojim študentom za mesec dni zaprl v jamo blizu Kentuckyja. Šlo je za poskus popolne izolacije od zunanjega sveta, na katerem tudi temelji sodobno poznavanje cirkadianih ritmov, ki so odvisni od nihanja svetlobe in teme, kar seveda vpliva na izločanje hormonov, na primer melatonina, ritem spanja in budnosti, hranjenja, razpoloženje ...« razlaga dr. Leja Dolenc Grošelj, strokovnjakinja za motnje spanja.

Vpliv na cirkadiane ritme

Kasneje so poskuse v jamah nekajkrat ponovili, vendar novih ali drugačnih rezultatov niso prinesli. Nato se je raziskovanje cirkadianih ritmov preselilo v posebne laboratorije. »Česa posebno novega si od Clotovega poskusa znanstveniki ne obetamo, saj so zadeve že dolgo zelo jasne. Vemo, da pride do prostega teka, da se cirkadiana ura podaljša in s tem vse druge funkcije,« pravi slovenska strokovnjakinja.

Cirkadiani ali dnevno-nočni ritem je eden od bioloških ritmov, značilnih za živa bitja, ki so način prilagajanja organizmov na okolje. Beseda izvira iz latinščine – circa diem pomeni približno en dan. Temu 24-urnemu ciklu se podrejajo biokemijski, fiziološki in vedenjski procesi pri večini živih bitij, od človeka do rastlin, celo nekaterih bakterij. Ker so številni procesi, na primer uravnavanje telesne temperature, prebava, izločanje hormonov, uravnavani v 24-urnem ciklu, pravimo, da imajo organizmi notranjo oziroma cirkadiano uro. Poleg svetlobe je pomemben tudi ritem prehrane, saj notranji organi ne morejo uporabljati svetlobe kot glavnega sledilca časa.

Zgodovina eksperimentov

Kleitman in njegov študent Bruce Richardson, ki sta se za 32 dni odpravila v Mamutovo jamo v Kentuckyju, s 590 kilometri rovov najdaljši jamski sistem na svetu, sta v odsotnosti svetlobe in temperaturnih sprememb skušala vzpostaviti 28-urni dan, sestavljen iz desetih ur dela, devetih ur prostega časa in devetih ur spanja. A telo se ni dalo, saj se je telesna temperatura od najnižje do najvišje, kar sovpada tudi z opravilnostjo, spreminjala v približno 24-urnem ciklu, kar je nakazalo, da obstaja neki notranji mehanizem.



Tudi zdaj 82-letni francoski raziskovalec Michel Siffre je opravil več jamskih eksperimentov. Leta 1962 je v podzemlju preživel dva meseca in v tem času se je njegov cikel spanja in budnosti podaljšal, prav tako je izgubil občutek za čas. Glavna ugotovitev tega poskusa je bila, da je cirkadiani cikel nekoliko daljši od 24 ur, vendar v običajnih razmerah jutranja svetloba resetira urnik spanja in budnosti oziroma uro v naših možganih.

Vpliv covida

Delo in šolanje od doma sta v povprečju porušila ritem spanja in budnosti. Raziskave kažejo, da ljudje sicer spijo dlje, ker denimo jutranje minute, prej namenjene urejanju in vožnji, namenijo spanju, a je spanje manj kakovostno. Zaradi stresa, skrbi, tesnobe marsikdo težko zaspi in se ponoči prebuja, poleg tega imamo zaradi ukrepov bistveno manj (družabnih) aktivnosti, ki jih kot družabna bitja potrebujemo, in ta enolični ritem vodi v slabše spanje. Prav tako so pred epidemijo družbeni vzorci narekovali, da smo podnevi budni, ker smo imeli različne dejavnosti, od službe, šole do hobijev, zdaj pa delovne in šolske obveznosti opravljamo ob najrazličnejših urah. Posledica tega je, da se je zopet uveljavilo kratko spanje podnevi, opozarjata slovenski somnologinji dr. Leja Dolenc Grošelj in dr. Barbara Gnidovec Stražišar.



Vse to vodi v motnje cirkadianega ritma. Strokovnjaki že poročajo o tako imenovani koronasomniji. »Gre za močno povečan pojav kronične nespečnosti v splošni populaciji. Na Kitajskem za lani poročajo o zvišanju kronične nespečnosti v splošni populaciji s 14,6 na 20 odstotkov, v Italiji in Grčiji celo na 40 odstotkov. Zaradi globalne krize, povečanega stresa se je močno povečala tudi anksioznost ob uspavanju,« navajata.

Predvsem mladostniki so zaradi šolanja na daljavo čezmerno izpostavljeni svetlobi računalniškega zaslona, več časa preživijo v zaprtih prostorih in so telesno manj dejavni, vse to pa prinaša dodatna tveganja za to kronično neprespano populacijo.

Dovolj spanja, več zdravja

Raziskave kažejo, da bolniki z nespečnostjo razvijejo slabši imunski odgovor na okužbo s covidom-19, kar je sicer povsem skladno s prejšnjimi študijami, ki so pokazale, da je pri ljudeh, ki spijo manj in slabše, imunski sistem oslabljen in hitreje zbolijo za drugimi respiratornimi obolenji. Spanje je poleg uravnotežene prehrane in telesne dejavnosti eden glavnih stebrov zdravja. Strokovnjaki priporočajo od sedem do devet ur spanja, ki pa mora biti tudi kakovostno. Kdor redno in dobro spi, je bolje razpoložen, ima boljše psihomotorične spretnosti in akademske dosežke. Izkazalo se je, da je prekratko spanje povezano tudi s slabim duševnim zdravjem.



»Med spanjem se izločajo različni hormoni, tvori se nam dolgoročni spomin. Ko spimo, se iz možganov izločajo degenerativne toksične substance, katerih kopičenje sicer vodi v demenco. Spanje je izredno pomembno za višje živčne in telesne funkcije,« poudarja dr. Leja Dolenc Grošelj.

Vseskozi, še posebej pa med epidemijo, ko je večja možnost okužbe, je torej zelo pomembno, da skrbimo za urejenost spanja. Dodatno bo sicer naš ritem spanja znova zmotil premik ure konec meseca, ko preidemo na poletni čas in nam bo odškrnjena ura spanja.