Nova študija, pod katero je prvi podpisan predstojnik Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU prof. dr. Ivan Šprajc, kaže, da so začeli astronomijo v Mezoameriki razvijati že precej prej, kot so menili do zdaj, in da je bil koledar v rabi že leta 1100 pred našim štetjem, kar je več stoletij prej, kot so mislili doslej.

Pripadniki mezoameriških civilizacij, predvsem Maji, so veljali za izjemno dobro podkovane v astronomiji. Astronomska opazovanja so bila namreč pomembna za orientacijo v prostoru in času, predvsem pa za poljedelstvo. Večino pomembnih objektov so zgradili tako, da so bili usmerjeni proti sončnemu vzhodu ali zahodu na določene dneve, ki so bili obredno pomembni v poljedelskem ciklu.

»Mezoameriški koledar poznamo že več kot 500 let, odkar so Španci osvojili območja. Poznamo ga iz pisnih virov, vemo, kako je deloval. Zdaj pa smo pridobili materialne dokaze v orientacijah stavb, ki so posredni, a dovolj zgovorni, da lahko rečemo, da so koledar uporabljali že zelo zgodaj. Doslej najstarejši znan zapis, zanesljivo datiran in zanesljivo identificiran, je iz tretjega stoletja pred našim štetjem. To je stenska slikarija v najdišču San Bartolo v Gvatemali. Vedeli smo, da so ga uporabljali že prej, nismo pa imeli zanesljivih dokazov. Zdaj jih imamo, večina orientacij se nanaša na Sonce, na zahode in vzhode na različne datume. Distribucija teh datumov pa je taka, da nima smisla brez koledarskega sistema,« v uvodu pojasni Šprajc.

Izjemno odkritje slovenskega arheologa o majevskem koledarju

Študijo ste osnovali na lidarskih podatkih. Ste bili tudi kaj na terenu?

Tokrat ne. Izmerjenih orientacij na terenu imam precej iz različnih delov Mezoamerike, vendar gre za mlajše stavbe, le nekaj meritev sem imel iz predklasičnega obdobja. Kolega Takeshi Inomata (z Univerze v Arizoni) je preučeval obsežne lidarske posnetke vzdolž južne obale Mehiškega zaliva, ki so prosto dostopni. Območje je mehiška država posnela, ker so tam nahajališča nafte in zemeljskega plina, za mnoge druge dele Mehike, denimo za Jukatan, takih podatkov ni. Ločljivost teh državnih posnetkov je petmetrska, ne najboljša, a dovolj dobra, da so se videle ogromne konstrukcije. Na najdišču Aguada Fénix je monumentalna platforma 1400 metrov dolga in 400 metrov široka.

Marsikaj se je na teh posnetkih prepoznalo, za najzanimivejše dele so pridobili boljše posnetke višje ločljivosti. Kolegi so nato opravili še nekaj izkopavanj, da so lahko med drugim datirali stavbe. Čeprav gre za velike komplekse, govorimo o stavbah iz zbite zemlje, kar pomeni, da je bilo že marsikaj porušeno, na območju je vegetacija, tam so polja, vasi, ceste. Ko z lidarskih posnetkov odstranimo vse moteče elemente, dobimo odlično sliko reliefa. Pri raziskavi se nama je pridružil še Anthony F. Aveni (z Univerze Colgate), ki je pionir arheoastronomije. Za več kot 400 stavb sem lahko določil orientacijo. Z izračuni je bilo zatem mogoče ugotoviti astronomske korelate in za orientacije, ki se nanašajo na Sonce, tudi ustrezne datume, vse te podatke pa je bilo treba analizirati. Študijo sem začel spomladi 2021 in članek dokončal aprila lani.

Kako so orientirane te stavbe in za kakšen koledar gre?

Mezoameriški koledar je imel dva osnovna cikla, eden je bil 365-dnevni, drugi pa 260-dnevni. Ta je bil sestavljen iz serije števil od 1 do 13 in 20 znamenj. Številke in znamenja so kombinirali v nepretrganem toku, 260 dni je bilo potrebnih, da so se izčrpale vse možne kombinacije. Koledar ni imel stalne povezave z letom 365 dni. Orientacije se nanašajo večinoma na Sonce, nekatere pa na Lunine in Venerine ekstreme. Solarne orientacije so registrirale datume, ki omejujejo intervale, ki so mnogokratniki 13 ali 20 dni. Te orientacije so omogočale opazovalne koledarje in olajševale tudi napovedovanje določenih datumov: mnogokratniki 20 dni so povezovali datume z istim znamenjem, mnogokratniki 13 dni pa datume z istim številom. Iz datiranih stavb, ki izvirajo že iz leta 1100 pred našim štetjem, vemo, da so bila astronomska opazovanja precej zgodnejša, kot smo mislili do zdaj.

Preproste opazovalne koledarje poznamo po vsem svetu. Ljudje so velikokrat opazovali Sonce, kako se premika po horizontu glede na neko izstopajočo točko, recimo hrib. Opazovanja so povezali z začetkom deževja, začetkom zime ali koncem nekega obdobja v letu. Orientacije v arhitekturi predstavljajo materializacijo takšnih horizontskih koledarjev. Ko se je neko nebesno telo znova pojavilo na določeni točki, so vedeli, kaj se bo v naravi zgodilo. To je bilo pomembno za načrtovanje poljedelskih del oziroma, bolje rečeno, obredov pred njimi.

Marsikje po svetu imajo še vedno obrede, tudi v Mezoameriki, kjer imajo danes krščanske svetnike, vendar sovpadajo z datumi, ki so jih registrirale orientacije. Nekatere skupnosti v gvatemalskih višavjih še vedno uporabljajo tudi 260-dnevni cikel. Dobro poznavanje teh orientacij je torej omogočalo napovedovanje datumov, ki so označevali kanonične trenutke, ko je bilo treba opraviti obrede. Tudi pri nas poznamo kanonične datume, na primer 11. november, martinovo, datum seveda ne pomeni, da bo točno na ta dan vino dozorelo, ampak označuje obred, ki se je danes pri nas spremenil v zabavo.

Umetniška upodobitev ceremonialnih objektov v San Bartolu iz tretjega stoletja pred našim štetjem, kjer so našli do zdaj najstarejši znan zapis, zanesljivo datiran in zanesljivo identificiran, o uporabi koledarja. Orientacije precej starejših stavb pa kažejo, da so ga uporabljali že leta 1100 pred našim štetjem. FOTO: Heather Hurst/Reuters

Vse to kaže, kako je bila astronomija pomembna. Vendar to vidimo tudi na drugih koncih sveta. Dober primer je arheološko nahajališče Göbekli Tepe v Turčiji, ki izvira iz časov lovsko-nabiralske družbe. Pa Caral v Peruju, Poverty Point v Severni Ameriki in seveda britanski megaliti, kot je Stonehenge. V teh starih naseljih zaznamo astronomske poravnave. Večinoma gre za poravnave proti solsticijskim položajem Sonca. To je nekako najbolj vpadljiv trenutek tropskega leta, saj pri opazovanju Sonca lahko hitro odkrijemo, da doseže eno in drugo skrajno točko na horizontu. Vogale neba so v Mezoameriki postavljali v solsticijske točke.

Raziskava nam omogoča tudi razumevanje tlorisov in urbanih vzorcev, na primer v mestu Teotihuacán v osrednji Mehiki, kjer celotna urbana trasa sledi astronomski orientaciji glavnih templjev.

Če je 365-dnevni koledar nekako logičen, ker je to obhodni čas Zemlje okoli Sonca, zakaj je nastal 260-dnevni?

Tega še vedno ne vemo. Obstaja več teorij, lahko da zaradi poljedelstva, morda pa zaradi kakšne druge dejavnosti, ki je bila vezana na lovsko-nabiralniški način življenja. Zdaj preučene stavbe spadajo v čas sobivanja lovcev in nabiralcev s skupnostmi, ki so se stalno naselile in se ukvarjale s poljedelstvom.

Današnji koledarji so zanesljivi, imamo prestopna leta, torej mehanizem, ki ohranja skladnost koledarskega in tropskega leta, torej leta letnih časov. V Mezoameriki takšnega sistema niso imeli, tudi, denimo, stari Egipčani ne, čeprav so prav tako imeli 365-dnevno leto. Brez te prilagoditve je koledarsko leto začelo zaostajati in se datumi niso ujemali z letnimi časi. Če bi današnji kmetje brez prilagoditev vztrajali pri tem, da začno neko poljščino saditi na primer 1. maja, bi jo po sto letih sadili 25 dni prezgodaj. Zato so bila astronomska opazovanja potrebna povsod, kjer takšnih koledarskih popravkov ni bilo.

Mezoameriški koledar je imel dva osnovna cikla, eden je bil 365-dnevni, drugi pa 260-dnevni. Ta je bil sestavljen iz serije števil od 1 do 13 in 20 znamenj, je pojasnil sogovornik. FOTO: Črt Piksi

Opazovanja v Mezoameriki so bila zelo dodelana in natančna, kar pomeni, da so pazljivo in dlje časa iz iste točke opazovali nebesna telesa. Glavne astronomske zapise imamo iz klasične dobe, to je od tretjega do desetega stoletja našega štetja, in iz poklasične dobe, kjer v astronomskih tabelah v rokopisih vidimo, da so zelo dobro poznali Venerino sinodsko dobo, da so celo vedeli, da se mrki pojavljajo le v določenih intervalih.

Naj ob tem dodam, da so bile orientirane stavbe pravzaprav že rezultat astronomskega znanja. To niso bili observatoriji v današnjem pomenu besede, seveda so jih uporabljali tudi za opazovanje pojavov, vendar so bili to predvsem templji ter rezidenčne in upravne palače.

Nosečnost sicer traja okoli dvajset dni dlje od 260 dni, vendar je morda tudi tu kakšna povezava?

To je morda razlaga za izvor. Nekaj nas razmišlja v to smer, vendar prepričljivih dokazov nimamo. Vemo, da so ga uporabljali za poljedelstvo, vemo pa tudi, da ga gvatemalska ljudstva še vedno uporabljajo za napovedovanje rojstev. Pogledajo datum, ko ženski izostane pričakovana menstruacija, in od tega dneva preštejejo 260 dni do rojstva. Če je ženska izostanek zaznala na primer na dan Tri Kača, so vedeli, da bo dan rojstva spet Tri Kača ali pa zelo blizu. Nosečnost so morda sprva povezovali z devetimi lunarnimi meseci, nato pa so s kombinacijo 13 števil in 20 znamenj prešli na 260-dnevni cikel. To je ena izmed možnih teorij o izvoru, vendar pravih dokazov ni.

Fragmenti murala iz San Bartola, ki prikazujejo košček koledarja z 260-dnevnim ciklom. FOTO: Karl Taube/Reuters

Katero ljudstvo je živelo na območju preučevanih lidarskih posnetkov?

Gre za območje, ki se razteza od države Veracruz prek Tabasca do države Campeche. V zahodnem delu so živeli Olmeki, to je prva visoka kultura Mezoamerike, v vzhodnem pa Maji. Šlo je za stičišče ljudstev, ki so govorila majevske jezike in jezik Olmekov, iz katerega izhajata današnja jezika mixe in zoque. Maji so zdaj kolektivno ime za ljudstva, ki so imela podobno kulturo in so govorila sorodne jezike. Takrat je šlo za več držav, ki so bile ali zaveznice ali sovražnice, a so med seboj trgovale. Z imenom Olmeki so Azteki označevali ljudstva, ki so na tem območju živela veliko kasneje. Kako so se njihovi davni predniki sami imenovali, ne vemo, so se pa tako po jeziku kot kulturi razlikovali od Majev.

Za astronome tistega časa so bila najpomembnejša nebesna telesa Sonce, Luna pa tudi Venera.

Sonce je bilo zagotovo najpomembnejše. Astronomija je najstarejša eksaktna znanost, ker omogoča orientacijo v prostoru in času, čeprav se danes tega ne zavedamo več, ker imamo natančne zemljevide, ure, koledarje. Nič čudnega ni, da so bili Polinezijci tako dobri poznavalci nebesnih pojavov, saj skoraj niso imeli drugih orientacijskih točk v okolju.

Luno povsod povezujejo z rodovitnostjo, vodo, zemljo. Lunin sinodski mesec traja kot povprečen menstrualni ciklus, Luna vpliva na plimovanje, sodobne raziskave so pokazale, da obstajajo tudi sovpadanja s padavinskim režimom, orkani ipd.

Tretje najsvetlejše nebesno telo pa je Venera, ki je bila pomembna tudi pri Rimljanih, Grkih, Babiloncih. V Mezoameriki so vedeli, da sta danica in večernica isto nebesno telo. Ko se je Venera kot danica pojavila prvič po nevidnosti ob spodnji konjunkciji, je bilo to zlovešče znamenje. Velik pomen pa je imela Venera predvsem kot večernica. Njeno zahajališče se premika po horizontu in dosega skrajne severne in južne točke. Ti ekstremi vedno padejo v iste letne čase, severni ekstrem pred poletni obrat, to je v čas, ko se deževna doba začne, južni ekstrem pa pred zimski solsticij v čas konca deževne dobe. Ekstremi Venere kot večernice torej omejujejo deževno dobo in poljedelski ciklus. Deževna doba pogojuje setev koruze, konec deževne dobe pa žetev, zato je bila Venera, zlasti kot večernica, povezana z dežjem, koruzo in rodovitnostjo.

Vesolje je predstavljalo red. Če je nekaj tako urejeno, je bilo po njihovem prepričanju božansko, in če je božansko, vpliva na svet. S tem je povezana tudi arhitektura. Za orientacijo v času je bilo dovolj, da so opazovali gibanje Sonca po horizontu ali si na kak preprost način označili pomembne smeri. Astronomsko orientirana svetišča in palače pa so gradili zato, da bi nebesni red prenesli v zemeljsko okolje in tako, v skladu s principi magičnega mišljenja, vplivali na to, da bo Sonce prišlo do pomembne točke in bo zato tudi v naravi nastala sprememba, ki je pogojevala rast pridelkov in obilno žetev.

Posnetek nahajališča Aguada Fénix z monumentalno platformo, dolgo skoraj kilometer in pol FOTO: Takeshi Inomata/Reuters

Kako pa so si razlagali nenapovedljive ali redke astronomske dogodke, kot so mrki, kometi, supernove?

To pa so bila zla znamenja, nekaj, kar je zmotilo red. Kar je nepredvidljivo, je potencialno nevarno. Povsod po svetu so menili tako. Maji so o mrkih vedeli, da se lahko pojavljajo le v določenih intervalih, kar je zapisano v kodeksih iz 13. in 14. stoletja. Niso pa znali napovedati, ali bo mrk pri njih viden. Zato je bilo treba imeti obrede, da bi se izognili slabim vplivom.

Nadaljujete te raziskave?

Pripravljamo še drugi članek na podlagi podatkov o razvoju orientacijskih vzorcev, kako so se s tega območja razširili drugam. Obstajajo lokalne variacije, vendar so principi isti, vsi so povezani z 260-dnevnim koledarjem. Dognati poskušamo tudi, kaj to pomeni za razumevanje kulturne zgodovine območja, kjer so se stikali Olmeki in Maji.