Izjemno odkritje slovenskega arheologa o majevskem koledarju

Z ZRC SAZU poročajo o izjemnem odkritju, ki je uspelo predstojniku Inštituta za prostorske in antropološke študije ZRC SAZU dr. Ivanu Šprajcu. S še dvema znanstvenikoma je odkril, da naj bi bil majevski koledar precej starejši, kot so sprva domnevali. Izsledke analiz so pred kratkim objavili v ugledni reviji Science Advances.

Majevski koledar velja za enega najstarejših, pripadniki mezoameriških civilizacij, predvsem Maji, pa za izjemno dobro podkovane v astronomiji. Že nekaj časa je tudi znano, da so v obdobju predšpanskih civilizacij na območju Mezoamerike večino pomembnih civilnih in ritualnih objektov zgradili tako, da so bili usmerjeni proti sončnemu vzhodu ali zahodu na določene dneve, ki so bili obredno pomembni v poljedelskem ciklu. Veda, ki se ukvarja s proučevanjem orientacije objektov, se imenuje arheoastronomija, dr. Ivan Šprajc pa je eden njenih vodilnih predstavnikov ne le v Sloveniji, temveč tudi v svetu.

Kot arheolog raziskovalno deluje predvsem na mehiškem polotoku Jukatan, in sicer doslej v njegovi s težko prehodno džunglo porasli notranjosti, so sporočili z ZRC SAZU. Sprva so si na terenu tam pomagali z letalskimi fotografijami, zadnjih nekaj let pa so jim v neprecenljivo pomoč lidarski posnetki, ki prikažejo obliko reliefa pod rastjem in raziskovalcem tako omogočijo veliko bolj učinkovito odkrivanje arheoloških najdišč majevske civilizacije (lidar jim raziskovanje precej olajša, a kot pravi Šprajc, je »mačeta še vedno potrebna«).

Večina večjih in manjših naselbin, ki jih je Šprajc tako odkril na območju biosfere Calakmul, je živela nekako v času tako imenovane klasične dobe (200–900 n. š.). Velika večina jih je tudi potrjevala tezo o njihovi astronomski orientiranosti, so dodali v sporočilu za javnost.

FOTO: Jure Eržen/Delo

Majevski koledar vsaj tisoč let starejši

Nedavno odkritje, do katerega so prišli z analizo lidarskih posnetkov obsežnega območja vzdolž južne obale Mehiškega zaliva, mnogo bolj obljudenega in bogatega z najdišči zemeljskega plina, pa postavlja nov mejnik v arheoastronomski vedi: dr. Šprajc je v sodelovanju s stanovskim kolegom dr. Takešijem Inomato z Univerze v Arizoni odkril, da zahtevam po določeni orientiranosti ustrezajo tudi številni objekti s tega območja, ki so bili zgrajeni nekako med letoma 1100 in 750 pr. n. š. in predstavljajo najzgodnejšo monumentalno arhitekturo v Mezoameriki.

Izsledke svojih analiz sta raziskovalca v sodelovanju s tretjim, dr. Anthonyjem F. Avenijem z Univerze Colgate v ameriški državi New York, objavila v ugledni znanstveni reviji Science Advances. Orientacije, ki prevladujejo, se nanašajo na položaje sonca na horizontu in so omogočale rabo opazovalnih koledarjev, katerih struktura nedvoumno razodeva povezavo s formalnim koledarjem, zlasti z 260-dnevnim ciklom.

Najstarejši doslej znani napisi s koledarskimi in astronomskimi podatki so iz zadnjih stoletij pr. n. š., rezultati te raziskave pa postavljajo izvor koledarja in začetke natančnih opazovanj periodičnih nebesnih pojavov v vsaj tisoč let zgodnejši čas.