Kako so suše uničevale napredne civilizacije in kaj to pomeni za nas

Znanstveniki so jasni: ekstremnih vremenskih dogodkov bo zaradi podnebnih sprememb vse več. Suše, vročinski valovi, požari, poplave, orkanski veter … Iz leta v leto bo huje. Vreme je in bo krojilo zgodovino. Dolgoletne suše so – bolj ali manj neposredno – vodile v propade mogočnih in naprednih civilizacij. Bile so celo tako uničujoče, da so geologi zadnjih 4200 let zaradi tega označili za posebno poglavje v življenju Zemlje.

Bodimo korektni, suše, o katerih boste lahko brali v tem prispevku, nimajo ničesar z današnjimi podnebnimi spremembami. Skozi zgodovino se je podnebje dramatično spreminjalo, v zadnjih 650.000 letih je sledilo več poledenitev in otoplitev, ki jih znanstveniki pripisujejo tudi spremembam Zemljine orbite, kar je vplivalo na količino sončne energije, ki jo je prejel naš planet. Trenutno globalno segrevanje lahko, kot se strinja večina klimatologov, pripišemo človeškim dejavnostim po začetku industrijske revolucije. Meritve kažejo, da je koncentracija ogljikovega dioksida v ozračju zdaj najvišja v 650.000 letih, globalne temperature so se glede na predindustrijsko raven dvignile za eno stopinjo. Morda smo zagnali neustavljivo kolo, ki nas pelje v temne čase. V preteklosti so suše nastopile zaradi naravnih mehanizmov. Pa vendar, zgodovina je lahko dobra učiteljica, saj je posuta z opomniki …

Maji so bili odvisni od intenzivnega poljedelstva

Da je ravno pomanjkanje padavin vodilo v začetek konca cvetoče mezoameriške civilizacije, raziskovalci ugotavljajo že nekaj desetletij, a zgodovinarji opozarjajo, da je treba upoštevati še druge razloge.



Civilizacijo Majev delijo v tri glavne periode: predklasično (od leta 2000 pr. n. št. do leta 250 n. št.), klasično (od 250 do 900) in postklasično (od 900 do 1539). Ko prikličemo v spomin monumentalne zgradbe, intelektualne in umetnostne dosežke ter ogromna mesta, mislimo na klasično obdobje, ki pa ga je sredi 9. stoletja zmotil političen propad v osrednjem delu imperija. Ljudstvo Majev je preživelo do današnjih dni, a zlatega obdobja, ko je bila njihova ekonomska moč na vrhuncu, je bilo konec. Zakaj, obstaja več teorij. Invazije, vojne, propadi trgovskih poti. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so raziskovalci dodali novo, saj so našli dokaze, da je v tem času območje prizadelo daljše obdobje ekstremne suše.

»Ta propad v 9. in 10. stoletju, ki ga še ne razumemo dobro, je bil kombinacija raznih dejavnikov in niso vsi enako intenzivno delovali povsod. Do velikega propada je prišlo le v nižinskem delu Jukatana, v višavju ni bilo hujšega pretresa, ker vremenske nevšečnosti niso bile tako intenzivne, tam je bilo tudi več podtalne vode in dobre vulkanske prsti. V obalnem delu polotoka prav tako ni bilo hujšega, saj so imeli vzpostavljene trgovske poti po morju,« je pojasnil prof. dr. Ivan Šprajc, predstojnik Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU.

»V tem okolju, ki se nam danes zdi dokaj negostoljubno, saj je prekrito s tropskim gozdom, so ustvarili civilizacijo ter posekali določen del gozdov za razvoj mest in poljedelstva.« Po dobri prilagoditvi je število prebivalcev naraščalo. »Zagotovo lahko govorimo tudi o prenaseljenosti, ki jo vidimo po gostoti arheoloških ostankov in drugih modifikacijah terena. Stanje so poslabšale suše, o katerih vemo, da so bile zelo intenzivne v 7., 8. in 9. stoletju.« Nato so vojne uničile pomembne trgovske poti. Šprajc je opozoril, da so bili spopadi vseskozi prisotni in da ni jasno, ali je bilo stanje zaradi suš neposreden povod za vojne ali so te le poslabšale obstoječe stanje.



Dosedanje študije so okvirno določale, kako huda suša je pritisnila, zdaj pa so raziskovalci s cambriške in floridske univerze razvili metodo, po kateri so preverjali različne izotope vode, ujete v sadro v jezeru Chichancanab na Jukatanu, in tako natančneje izmerili upad padavin. Ugotovili so, kot so pred kratkim objavili v reviji Science, da je letna količina padavin na najbolj prizadetem območju upadla za od 41 do 54 odstotkov in celo za 70 odstotkov na vrhuncu suše v primerjavi s predsušnimi količinami. Merili so tri kisikove in dva vodikova izotopa, da so rekonstruirali zgodovino jezera med letoma 800 in 1000. Višji odstotek težjih izotopov, kot sta ¹⁸O ali ²H (devterij), najprej namreč izhlapijo lažji izotopi, kaže na sušne razmere. Na podlagi meritev izotopov v različnih slojih sadre so sestavili model, ki ustrezno kaže upad padavin in relativne vlažnosti ozračja.

»Prejšnje raziskave so kazale na manjši upad padavin, z novo metodologijo pa smo ugotovili, da je bila na severu Jukatana suša veliko hujša, kot so domnevali,« je rezultate za portal Eos povzel Nick Evans, glavni avtor in doktorand na cambriškem oddelku za znanost Zemlje.



Šprajc je opozoril, da ne moremo govoriti o propadu civilizacije, saj so škodo utrpeli le tam, kjer so bili neposredno odvisni od dežja, na »severu, kjer je podtalnica bližje površini, so stvari tekle naprej«. So se pa morali v drugih predelih zagotovo soočiti z begunci in njihovimi zgodbami o grozotah vojne in lakote.

Močno deževje načelo sistem vodnih kanalov

Na drugem koncu sveta je v nekoliko kasnejšem časovnem okviru cvetel kmerski imperij v Angkorju v današnji Kambodži. Šeststoletno vladanje med letoma 802 in 1431 so končale več desetletij trajajoče suše, ki so jim sledili nenavadno intenzivni monsuni v 14. in 15. stoletju. Mesto Angkor, za razcvet katerega je bila ključna voda, je naseljevalo skoraj milijon prebivalcev. Zgradili so dovršene kanale in rezervoarje za nadzor vode v času poplav in distribucijo v kmetijstvu, odvečna voda se je stekala v jezero Tonle Sap na jugu mesta. Toda ob koncu 13. stoletja je Angkor zajelo sušno obdobje, ki mu je sledilo nekaj let močnega deževja, česar mestni sistem odvodnjavanja ni prenesel. Poplave so preveč poškodovale infrastrukturo, da bi jo tamkajšnji prebivalci lahko popravili. Kanali so se mašili, sistem je načela erozija, in ko so poplave uničile infrastrukturo, je mesto leta 1431 zavzela vojska.

Zaradi padavin morili rimske cesarje

Rimsko cesarstvo ni propadlo zaradi vremenskih nevšečnosti, a so te, kot kaže raziskava kanadskih univerz Brock in St Francis Xavier, objavljena v Economics Letters, vplivale na politiko. Zaznali so povezavo med vzorci padavin in trajanjem vladanja posameznega cesarja. Zaradi pomanjkanja padavin je bilo manj pridelka in vojaki, ki so bili odvisni od lokalnih kmetov, so bili lačni. »To bi jih lahko potisnilo čez rob v morebiten upor. Zaradi tega bi imel cesar manj podpore, kar bi povečalo možnosti, da ga ubijejo,« je za Live Science povedal vodja raziskave Cornelius ­Christian z univerze Brock. Raziskovalci so zbrali podatke o atentatih ter količini padavin, ki so jih izluščili iz letnic na padavine občutljivega hrasta na meji rimskega cesarstva z današnjo Francijo in Nemčijo, kjer je bila meja rimskega cesarstva. Ugotovili so, da se nevarnost, da bo vladar žrtev atentata, poveča po letu z manj padavinami.



Kot primer so navedli cesarja Vitelija, ki so ga ubili leta 69, ko so v raziskavi letnic zaznali nizko količino dežja. »Njegovi vojaki so se uprli in nato se je zgodil atentat nanj v Rimu,« je dejal Christian. Na drugi strani so se cesarja Komoda leta 192 znebili, ker se je postavil nad zakone, pri čemer suša ni odigrala nobene vloge, je poudaril raziskovalec. »Nočemo trditi, da je količina dežja edina razlaga, je pa ena od spremenljivk, ki so lahko bile vzrok.« Treba je upoštevati še druge razloge, obdobja so zaznamovale tudi bolezni, invazije in gospodarske krize. Študija je dobra podlaga za nadaljnje raziskave hipoteze o dežju in atentatih, a pot do potrditve je še dolga, je za Live Science pokomentiral Joseph Manning z Yala. Korelacija ni enaka vzročni zvezi, je opozoril.

Spremenjene temperature morja prinesle uničujočo sušo

Pa pojdimo še nekoliko dlje v preteklost. Med letoma 2334 in 2193 pr. n. št. se je v Mezopotamiji (današnja Sirija in Irak) bohotilo akadsko kraljestvo, ki je nenadoma propadlo. Mesto Tell Leilan na severu so zapustili, begunci so se zatekli na jug. Tako kot v zgoraj omenjenih primerih raziskovalci pripisujejo propad invaziji ali vojni, a znaki kažejo, da so tudi podnebne spremembe odigrale veliko vlogo. Prve znake o katastrofalni suši je že v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja našel arheolog z Yala Harvey Weiss. Nadalje je ekipa pod vodstvom Heidi Cullen leta 2000 preučevala usedline celinskega prahu, ki ga je prineslo v Omanski zaliv. Odkrila je, da veliko povečanje plasti tega prahu, ki bi ga lahko prineslo iz izsušenih ravnic Tigrisa in Evfrata, sovpada s sto let trajajočimi sušami, zaradi katerih se je zgodil 30-odstotni upad padavin, so zapisali v ameriški agenciji za oceane in atmosfero (NOAA). Dokazi o sušah se kažejo tudi v usedlinah v jamah v Italiji in Indiji, morskih usedlinah v Rdečem morju in ledu na Kilimandžaru, so navedli v NOAA.

Kaj natančno je sprožilo nenavadno sušo pred približno 4200 leti, je za zdaj še nepojasnjeno. Po eni izmed teorij se je ohladil severni Atlantik. Moderni modeli namreč kažejo, da so suše v Mezopotamiji nastopile ob nenormalno hladnih površinskih vodah v Atlantiku. Druga možnost je, da so suše Srednjemu vzhodu, Indiji in vzhodni Afriki prinesle spremembe površinskega sloja tropskega morja v Indijskem oceanu in zahodnem Pacifiku. Ne glede na vzrok ­arheo­loški in paleoklimatski dokazi kažejo, da so podnebne spremembe odigrale pomembno vlogo pri propadu kompleksne družbe.

Dobrodošli v megalajanu

Pred 4200 leti so se torej­ začele­ suše, ki so tako zaznamovale­ ­Zemljo, da so geologi v ­mednarodni komisiji za stratigrafijo (ICS) označili obdobje za novo dobo: megalajan. To je zadnja doba v na novo razdeljenem holocenu, pred njim sta bila grenlandij in nortgripij. Nekateri ­znanstveniki opozarjajo, da »4200-letni ­dogodek« ni bil niti globalna suša niti točno določen trenutek v času.



»Enote geološke časovne lestvice temeljijo na 'zapisih' v sedimentnih kamninah, ki so bile odložene v določenem času po globalni spremembi v okolju in imajo določene povezljive fizikalne, geokemične in biološke lastnosti. Prav tako je treba za njihovo uveljavitev prepoznati geološke dogodke (fizične in biološke), ki so povzročili spremembo v okolju,« je način razdelitve Zemljine zgodovine razložil dr. Miloš Bavec, direktor Geološkega zavoda Slovenije.

»Zanimivost kvartarja je, da je njegova definicija in razdelitev še nekoliko bolj kot v nekaterih starejših geoloških enotah utemeljena s podnebnimi spremembami. Začetek kvartarja, ki ga delimo na pleistocen in holocen, zaznamuje začetek poledenitve na severni polobli. Ta se seveda ni začela v enem dnevu, zato je točna datacija začetka na 2,6 milijona let pred sedanjostjo (natančneje: 2,588 ± 0,005 milijona let) nekakšen kompromis, povezan z upoštevanjem velikega geomagnetnega obrata, bio­loških sledi in predvsem primernega trenutka v ciklih spremenljivega Sončevega obsevanja Zemlje – tako imenovanih Milankovićevih ciklih. Za definicijo določenega geološkega časovnega obdobja je treba določiti tudi značilno geološko plast in natančno mesto, kjer jo lahko opazujemo. Pri tem je kvartar nekoliko poseben. Znotraj kvartarja je namreč več meja med enotami določenih na podlagi sprememb lastnosti v kapniški sigi, še bolj posebne pa so meje, ki so določene v ledu, izvrtanem iz grenlandskega ledenega pokrova. Takšna je denimo meja med ple­istocenom in holocenom. Ključna sled je sprememba v izotopski sestavi kisika v zračnih mehurčkih, ujetih v ledu iz tistega časa. Ta kaže na veliko in hitro ohladitev.«

Holocen, epoha, v kateri živimo zdaj, se je začel pred 11.700 leti, ko je bilo konec zadnje ledene dobe, in od takrat je podnebje bolj ali manj podobno današnjemu. A tudi v tem obdobju je dovolj razlik za podrazdelitev, ki bistveno poenostavi korelacijo najdb in ugotovitev raziskav po svetu. »Megasuše, suše, izsuševanje in ponovno polnjenje morij povzroča podnebje in njegovo spreminjanje. Neposredne razloge običajno najdemo v spremembah cirkulacije oceanske vode. Podnebne spremembe niso novost našega časa, ko je na naravo intenzivno začel vplivati človek, pač pa dolgotrajno geološko dejstvo, ki nas spremlja od nastanka planeta. V primerjavi z največjimi podnebnimi preobrati v geološki zgodovini so podnebne spremembe v holocenu prava malenkost.«

Dokaze o posebnosti megalajana so našli na vseh celinah, kar je po Bavčevih besedah pogoj za ­določitev novega geološkega obdobja, a ti dokazi niso bili povsod enaki. Obstoj 200-letnega sušnega obdobja se kaže predvsem v Sredozemlju in Aziji, drugod so bile spremembe drugačne, tudi nasprotne. »Megalajan je posebnost v formalno določenih geoloških obdobjih, ker se kulturno dogajanje (selitve, propadi civilizacij) ujema s klimatskimi dogodki. Nekoliko manj imajo tudi mnogi poznejši klimatski dogodki kulturne posledice. Primer: tako imenovana mala ledena doba v srednjem veku (ok. 1650–1850).«

Je že čas za antropocen?

Številni že leta trdijo, da smo ljudje v zadnjih nekaj sto letih tako vplivali na naš planet, da bi lahko iz holocena prešli v novo epoho: antropocen. »Letošnji vremenski ekstremi so morda posebno izraziti, če jih opazujemo v kontekstu dolžine človeškega življenja, v geološki zgodovini pa niso posebnost. Je pa posebnost resna verjetnost, da nanje vplivamo tudi ljudje. Neizpodbitno je, da ljudje bistveno vplivamo na naravo kot celoto. Zato je mednarodna delovna skupina za antropocen v ICS z glasovanjem na 35. srečanju v Capetownu leta 2016 odločila, da so značilnosti obdobja, v katerem je človek bistveno vplival na naravo, zadostne, da bo v prihodnje obravnavano kot morebitno geološko obdobje. Komisija bo torej v prihodnjih letih, postopek je navadno dolgotrajen, določila vse stratigrafske značilnosti in drugo. Med izhodiščnimi predlogi je tudi ta, da bi za začetek antropocena izbrali čas prvih jedrskih poskusov. Ta ideja o definiciji antropocena z začetki jedrskih poskusov se mi zdi privlačna. Pustili so namreč kemijsko oziroma geokemijsko sled po planetu,« je razložil Bavec.

Lekcija za nas?

Našteli smo le nekaj civilizacij, ki jim suše niso prizanesle. Podobno se dogaja tukaj in zdaj. Na politično krizo v Siriji, ki je eskalirala v vojno, je po mnenju nekaterih klimatologov vplivala tudi suša, zaradi katere je bilo prizadeto kmetijstvo. V suši številni vidijo tudi vzrok za državljansko vojno v Sudanu ali za vzpon teroristične skupine Boko Haram v Nigeriji. Lani so razglasili sušo v revni Somaliji, prav te dni se z velikim pomanjkanjem padavin spoprijemajo v nekaterih zveznih državah razvite Avstralije. Se lahko torej zgodi to, kar se je zgodilo Majem, Angkorju in akadskemu kraljestvu? Odvisno, kako družba odgovarja na okoljske spremembe. Če nas bodo ujele nepripravljene, se nam (verjetno) ne bo pisalo dobro. Znanja in ideje zagotovo imamo: uveljavljeni namakalni sistemi, rastline, odporne na sušo, sistemi za redistribucijo hrane ..., a kaj, ko pri vsem tem igrajo vlogo tudi druge sile, ne le vremenske.