Je na Zemlji preprosto preveč ljudi? Ne, preveč je potrošnikov!

Z razvojem (tehnologije) postaja vpliv človeka na planet vse bolj očiten. Danes ne moremo spregledati kupov smeti, izsekanih gozdov, pozidanih površin, vse hujših ekstremnih vremenskih dogodkov. Na to kažejo tudi meritve koncentracij ogljikovega dioksida in višanja temperature ozračja. A človek, odkar se je pojavil, spreminja svoje okolje, si ga prilagaja in podreja. Pa vendar pred industrijsko dobo globalnega vpliva ni imel. Ali pač?

Britanska raziskava Univerzitetnega kolidža v Londonu opisuje, kako je evropska kolonizacija Amerik po prihodu Krištofa Kolumba v sto letih pripeljala do tako obsežnega umiranja prvotnih prebivalcev, da se je to lahko poznalo na znižanju globalnih temperatur. »Veliko umiranje kaže na človeški globalni učinek na Zemljine sisteme dve stoletji pred industrijsko revolucijo,« poudarjajo avtorji.

»Ocenjujemo, da je po prihodu Evropejcev leta 1492 pa do leta 1600 v Ameriki umrlo 55 milijonov ljudi,« v študiji pišejo raziskovalci Alexander Koch, Chris Brierley, Mark Maslin in Simon Lewis. Posledično je bilo, kot so izračunali, opuščenih okoli 56 milijonov hektarov obdelovalnih površin. Območja, skupaj velika kot Francija, je nato znova prerasla vegetacija, ki je posrkala večjo količino ogljikovega dioksida. Ravno ob koncu 16. in v začetku 17. stoletja so globalne temperature padle za 0,15 stopinje Celzija, kar je, kot pravijo raziskovalci, razvidno tudi v ledenih plasteh na Antarktiki. Že avtorji študije se zavedajo, da je padec temperatur vsekakor skupek različnih dejavnikov, in hkrati še pojasnijo, da je ocena števila prebivalcev v novem svetu približna, na kar opozorita tudi naša sogovornika, antropologinja dr. Mojca Terčelj in arheolog dr. Ivan Šprajc.



Terčeljeva, profesorica antropologije na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, še poudari, da zgodovinsko zapisana dejstva in razlage substitucijske kmetijske in družbene politike, uradno zabeležene v kolonialnih virih, govorijo, da se je opuščalo manj obdelovalnih površin oziroma da so se stare parcele vključile v nov fevdalni sistem.

A na drugi strani je iz virov razvidno, da se je (ne)načrtni genocid nad prvotnimi prebivalci zgodil. Po mnenju avtorjev britanske študije je bilo zaradi velikega umiranja v Amerikah na novo pogozdeno tako veliko območje, da je to imelo »zaznaven vpliv na atmosferski CO2 in globalne temperature«. Klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj pa ob tem poudarja, da sta takratni in današnji čas ter podnebno dogajanje težko primerljiva. Pa vendar, je v velikem umiranju domorodnega prebivalstva obeh Amerik lekcija tudi za današnji čas?

Načrtovani in nenačrtovani genocid

Britanski raziskovalci so proučili 119 različnih študij, da so izračunali, da je v Amerikah ob koncu 15. stoletja, ko so tja prispeli Evropejci, živelo okoli 60 milijonov ljudi (vzeli so povprečje med 44,8 in 78,2 milijona ljudi), kar je približno deset odstotkov takratne svetovne populacije. V stoletju je ta številka upadla za skoraj 90 odstotkov, na vsega pet do šest milijonov ljudi. V današnjih ZDA in Kanadi so v predkolonialnem času živela predvsem nomadska lovsko-nabiralniška ljudstva, medtem ko je bilo v današnji Srednji in delu Južne Amerike (zlasti vzdolž Andov) precej bolj razvito kmetijstvo.

Šlo je za nasilne poboje, a precej močneje in tudi daljše obdobje so uničujoče delovale nove bolezni, pove Ivan Šprajc z Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU). »Izurjeni kmetovalci v Andih in Mezoameriki so bili za nove gospodarje dobrodošli in zavojevalcem ni bilo v interesu, da jih uničujejo, ampak da jih vključijo v nov fevdalni sistem. Drugače je bilo pri staroselcih v Severni Ameriki in precejšnjem delu Južne, ki zaradi pretežno nomadskega načina življenja za nove gospodarje niso bili 'uporabni'.« Vsekakor je treba opozoriti, da so imela ljudstva številne težave že dolgo pred prihodom Evropejcev; tako so na primer nižavske Maje od 8. do 10. stoletja pestile hude suše, ubadali so se s prenaseljenostjo in notranjepolitičnimi krizami, pestile pa so jih tudi bolezni, ki so bile tam prisotne v predkolonialnem času.



»Danes lahko z gotovostjo govorimo o boleznih, ki so jih na ameriško celino zanesli evropski osvajalci, prvi priseljenci in domače živali, ki so jih ti pripeljali s seboj. Te bolezni so opisali že zgodnji kronisti, pozneje pa so jih znanstveno potrdile še različne študije. Zdesetkanje ameriškega prebivalstva zaradi prenosa evro-azijskih okužb z gripo, ošpicami, rdečkami, davico, celo kugo in genocidnih socialnih dejanj evropskih zavojevalcev do potankosti opisuje tudi v slovenščino prevedena knjiga dr. Davida E. Stannarda Ameriški holokavst (1992). Kot poudarja avtor, se je število prebivalcev v Ameriki v začetku osvojitve zmanjšalo za več kot 90 odstotkov, s čimer se sicer strinjam, a lahko sočasno poudarim, da se je nataliteta avtohtonega prebivalstva na območju Mezoamerike in drugih poljedelskih regij spet vidno dvignila v drugi polovici 17. in v 18. stoletju, o čemer nas prepričajo uradni demografski popisi takratnega prebivalstva. Eden ključnih vzrokov za povečanje števila avtohtonega prebivalstva je bila ekonomska potreba po vključevanju staroselcev v kolonialni poljedelski fevdalni sistem. Zato se je največ nativnega prebivalstva ohranilo prav na območju poljedelskih regij: v Mezoameriki in andskem bazenu,« pa razloži Mojca Terčelj.

Po opisu prvih evropskih kronistov, kot pojasni Terčeljeva, je bilo prebivalstvo Mezoamerike, zlasti mehiške visoke planote, v splošnem čilo, zdravo in dobro prehranjeno. »Osnovo živilo je predstavljala koruza, seveda vedno v kombinaciji s fižolom, bučami in vrsto drugih kulturnih rastlin. Poleg hrane rastlinskega izvora so uživali tudi hrano beljakovinskega izvora: ptice, ribe, školjke, različne glodalce, polže, žabe in celo insekte. Prehranska pestrost dnevne diete povprečnega človeka v Mezoameriki je bila v začetku 16. stoletja znatno višja od prehranjevanja povprečnega Evropejca.«



Vendar to ne pomeni, da v novem svetu ni bilo bolezni. Pred prihodom Evropejcev so bili, kot Terčeljeva povzema raziskave Carlosa Viesca (Medicina prehispánica, México: Panorama Editorial, 1986) prebivalci Mezoamerike na splošno dovzetni za respiratorne okužbe, zato jih je še toliko bolj prizadela epidemija gripe ob prihodu Evropejcev; obolevali so tudi za osteoporozo in artritisom oziroma deformacijami sklepov in kosti; Maji na Jukatanu so imeli (in še imajo) težave z zobno sklenino in pogostim kariesom, kar naj bi bilo povezano z veliko vsebnostjo kalcija oziroma trdih snovi v podzemnih kraških vodah polotoka. Pa vendar so že v predkolonialnem času poznali sofisticirane zobne posege: vstavitev zobnih vložkov, inkrustracij iz žada, navede sogovornica.

»Presenetljiv je tudi podatek, da na ostankih človeških okostij iz obdobja predkolonialne Mezoamerike paleopatologi in arheologi niso našli nobenih sledi rakavih obolenj oziroma malignih tvorb ali tumorjev. Prebivalci podkontinenta naj torej ne bi obolevali za rakom kosti, kože in tkiv. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da je Amerika v 16. stoletju, torej ob prihodu Evropejcev, poznala številne venerične bolezni, o tem pričajo tako zapisi domačih avtorjev kot zgodnjih španskih kronistov. 'Mal de bubas' je bil splošen španski izraz za vse vrste veneričnih okužb, ki so povzročale vnetje bezgavk in povišano telesno temperaturo: zlasti gonoreja, sifilis in frambezija,« našteje Terčeljeva in nadaljuje, da so o številnih drugih boleznih še krešejo mnenja znanstvenikov, ali so tam bile pred prihodom Evropejcev ali ne.
 

Prerokovani in večinoma dobrodošli prišleki

Iz zgodb, ki smo jih brali in gledali, smo si večinoma ustvarili vtis, kako zelo presenečeni so bili prvotni prebivalci nad prihodom jadrnic, iz katerih so se nemudoma zaslišali topovi. Terčeljeva razbije ta mit: »Prvotni prebivalci Mezoamerike so evropske zavojevalce ponekod sprva sprejeli zelo gostoljubno, saj je bil gost po njihovih osnovnih družbenih pravilih cenjen in dobrodošel.«

Šprajc doda: »Tudi azteški vladar Moctezuma je v prestolnici svoje države, Tenochtitlanu, sprejel španskega zavojevalca Cortésa in njegovo spremstvo z veliko pogostitvijo in mu že prej na obale Mehiškega zaliva poslal darila. Vendar je za takšen sprejem morda bila kriva zgodba o legendarnem tolteškem kralju, ki je nosil ime boga Quetzalcóatla in je bil prisiljen zapustiti prestol; ker so po nekaterih podatkih pričakovali njegovo vrnitev, je morda zato Moctezuma imel Cortésa za Quetzalcoatla, toda o tem ni soglasja med raziskovalci.« Terčeljeva nadaljuje, da Maji, ki so imeli razvite diplomatske strategije, niso kazali podobnega zaupanja.

»Še danes, če pridete in se naselite v majevskih skupnostih (kot antropolog, biolog ali zgolj tujec..), vas Maji ne bodo kar takoj sprejeli niti odgnali. Dolgo časa vas bodo opazovali, nato pa vam bodo dali vedeti, da lahko ostanete ali pa je bolje, da odidete.«



Majevska kultura je imela dobro razvito astronomijo, arhitekturo, pisavo in umetnost pa tudi vojskovanje in diplomacijo, pove Terčeljeva. »Še preden so se Maji odločali za vojaške posege, so uporabili vsa svoja znanja medkulturnega diplomatskega dialoga, tako so Španci potrebovali kar nekaj desetletij za osvojitev posameznih delov majevskega ozemlja, medtem ko sta bili državi Aztekov in Inkov zavzeti v pičlih dveh oz. treh letih. Maji so prav gotovo ena od najbolj rezistentnih avtohtonih skupin Amerike. S strategijo ohranjanja lastne identitete so skozi stoletja ohranili jezik in mnoge kulturne prvine, bili so tudi nosilci številnih kolonialnih in postkolonialnih uporniških gibanj.«



Govoriti, katero ljudstvo je bilo v Ameriki zaradi prihoda zavojevalcev bolj prizadeto, je težko. Vsa so bila prizadeta, poudari Terčeljeva. Evropejec je na ameriški celini povzročil naravno in kulturno katastrofo. »Predvsem z globokim posegom v družbeno bit, mišljenje in strukturo prvotnega prebivalstva. Na ameriški kontinent je zanesel tuj in nerazumljiv pojem privatne lastnine in individualizma. V predkolonialnem času ameriška ljudstva namreč niso poznala zasebne lastnine; ozemlja, ki so jih obdelovala, ali ozemlja, kjer so lovila, so bila last božjih gospodarjev in ljudem 'podarjena' le v 'začasno čuvanje in nadzor'. Ves pridelek in ulov so si skupnosti delile, tako v mezoameriškem calpulli kot v inkovskem ayllu ali pa v severnoameriških plemenih. Potem je prišel evropski vsiljivec in zahteval, da je vse to njegovo.«
 

Vpliv na globalno podnebje?

Če se po osvetlitvi bolezni in sprejema Evropejcev vrnemo k britanski študiji, pri kateri vendarle velja znova opozoriti, da gre za ocene in ne v kamen vklesana dejstva, ta govori tudi o vplivu človeštva na naravo. Kmetijstvo v Mezoameriki je bilo zelo intenzivno, poudari Šprajc in pojasni, da so imela različna ljudstva izdelane sisteme namakanja, teras in drugo. Poljedelstvo je bilo glavni način preživljanja predvsem na območjih današnje Mehike, Srednje Amerike in vzdolž južnoameriških Andov. Kot osvetljuje Terčeljeva, so veliko poljedelskih površin (nato znova) vključili v nove fevdalne sisteme, tako da je vprašanje, kako veliko območje je v sto letih po prihodu Evropejcev znova prerasla vegetacija. Po mnenju britanskih avtorjev študije pa je je bilo morda toliko, da je morda šlo za počrpanje takšne količine toplogrednega plina, da se je to poznalo v najhladnejšem obdobju v 16. stoletju, ki mu pravijo tudi »mala ledena doba«.

Klimatologinja in profesorica na ljubljanski biotehniški fakulteti dr. Lučka Kajfež Bogataj opozori, da gre pri mali ledeni dobi za nerodno poimenovanje, saj je šlo le za pol stopinje Celzija hladnejše obdobje, medtem ko pri ledenih dobah govorimo o osem stopinj Celzija hladnejših razmerah. Natančna začetek in konec obdobja hlajenja nista določena, nekako velja, da je šlo za obdobje med letoma 1550 in 1880. »Razlage, zakaj je nastopilo to hladnejše obdobje, so največkrat vezane na naravno variabilnost podnebnega sistema, na primer na hladnejše morske tokove in na povečano vulkansko aktivnost na severni polobli ter nekoliko zmanjšan izsev sonca oziroma kombinacijo vsega naštetega. Še zlasti ker je imela ta doba dva dela. Poleg tega to ni bil globalen pojav, ampak so bile le hladnejše razmere na severni polobli, zlasti v Evropi,« razloži Kajfež Bogatajeva. »Primerjati tisto obdobje z današnjim nima pravega smisla. Zdaj gre za globalno spremembo podnebja, ki jo zelo dobro razumemo.«



V študiji Koch, Brierley, Maslin in Lewis ugotavljajo, da je koncentracija CO2 zaradi zaraščanja prej obdelovalnih površin padla za sedem do deset ppm (to je število delcev na milijon, v tem primeru od sedem do deset molekul CO2 v vsakem milijonu molekul zraka). »Za toliko človeštvo danes dvigne raven CO2 v treh do štirih letih. Trenutno proizvedemo in pošljemo v ozračje malo manj kot 40 gigaton CO2 na leto. Celotna vegetacija ga od tega posrka približno 17 gigaton,« podatek v perspektivo postavi klimatologinja.

Koliko dreves bi morali danes posaditi, da bi počrpala dovolj CO2, da bi zajezili globalno segrevanje in dvig temperatur omejili na želenih 1,5 stopinje Celzija? »Hipotetično bi ocenila, da bi se današnja površina gozdov morala vsaj podvojiti. Za kaj takega pa na kopnem nimamo več prostora, saj površino nekdanjih gozdov zdaj zasedajo kmetijstvo ali pa urbane površine.« Količina CO2 v ozračju je najvišja v zadnjih 650.000 letih, kažejo podatki. Trenutno je v ozračju 411 ppm CO2, pred industrijsko revolucijo v 19. stoletju je bilo globalno povprečje okoli 280 ppm. Da bi se stopnje spustile na obvladljivo raven, bi tako moralo miniti najmanj 200 let. »Če ta hip zbrišemo človeka. In če ne bi bilo hudih naravnih požarov,« poudari Kajfež Bogatajeva. A človek ne bo kar izginil, mora pa ukrepati. »Ključni cilj je večja snovna in energijska učinkovitost. Da z isto energijo kot danes dosežemo vsaj dvakrat več oziroma da za ogrevanje, promet, industrijo porabimo vsaj dvakrat manj. Pomembno je kmetijstvo z bolj racionalno rabo površin, gnojil in drugih snovi in z manj živinoreje. Ključno je tudi prilagajanje na novo podnebje, ki ga že po malem doživljamo. Zlasti za revne države v razvoju. Ključna je tudi finančna solidarnost bogatih držav z revnimi za uvajanje novih tehnologij. In takojšnja opustitev vseh premogovnih obratov.«



Če ne bomo tega dosegli, pa se nam piše slabo? Kajfež Bogatajeva odgovarja: »Planetu ne bo hudega, saj je preživel že hujše stvari, kot jih zdaj pripravlja človek. Bomo pa dočakali konec civiliziranosti naše vrste, če drastično ne spremenimo energijske in snovne učinkovitosti. Konec civiliziranosti pomeni lahko tudi barbarizacijo družbe, kjer se bomo neusmiljeno borili za vodo, hrano in osebno varnost.«

Je na Zemlji preprosto preveč ljudi? »Ne, preveč pa je potrošnikov. Ta hip okolje ogroža 1,5 milijarde ljudi, ki nebrzdano trošijo vse – od snovi do energije. Šest milijard ljudi nima pri tem skoraj nič,« realnost predstavi Kajfež Bogatajeva.

Terčeljeva k temu doda: »Osvojitev je bil kulturno-fizični šok. Če pa pogledamo še z današnjega zornega kota, je zahodna civilizacija šele v zadnjih dvesto letih 'izbrisala' skoraj vsa nomadska plemena Severne Amerike in skrajnega juga Južne. Prav tako danes dnevno izginjajo etnične skupine Amazonije zaradi vdora globalnega kapitalskega uma. Za lovske plemenske skupnosti, torej za nomade obeh Amerik po mojem mnenju žal tu ni več realne rešitve – ni več pravega prostora pod soncem. Vsi današnji zadnji nomadi planeta se bodo morali prilagoditi novim razmeram, prevzeti novo kulturo ali sicer izginiti.«

Medtem pa človeštvo že steguje roke po drugih planetih in lunah, kamor bi lahko nehote prinesli nekaj, s čimer bi povzročili »veliko umiranje« življenja, ki je morda šele vzniknilo.