Neomejen dostop | že od 9,99€
Zadnja leta je moj glavni delovni pripomoček računalnik. Povezuje me s sodelavci po Evropi in je nepogrešljiv pri pregledovanju strokovne literature in pripravi raznih gradiv. Ker je tudi večina mojih drugih dejavnosti vezana na računalnik, vse pogosteje sanjam o tehnoloških rešitvah, ki bi me odrešile nezdravega predolgega sedenja.
Če rečem »raziskave kompozitnih materialov za bodočo fuzijsko elektrarno«, se večini sliši zelo dolgočasno. V resnici pa je kar razburljivo, saj gre za velik znanstveni in tehnološki izziv. Predstavljajte si, da morate nekaj tako zelo vročega, kot je Sonce, zapreti v posodo, da bi toploto lahko uporabili za pretvorbo v koristno energijo. Cela četa nas je v Evropskem fuzijskem programu, ki z majhnimi koraki in velikim trudom premikamo meje mogočega.
Znanost pomeni novo znanje in spoznanja, do katerih se dokoplješ z raziskovanjem. Radovednost in veselje do raziskovanja sta nam položena že v zibelko, in če to lahko nadaljuješ vse življenje, je lahko zelo izpolnjujoče.
Fuzijske elektrarne obetajo čist, varen in obilen vir brezogljične energije za prihodnost. Zato je pomemben vsak še tako majhen korak v razvoju fuzijske energije, k čemur prispevamo tudi sodelavci fuzijske skupine na IJS.
Moja pot v znanost je bila povsem nenačrtovana. Z veliko obotavljanja sem sledila izzivom, ki so se pojavljali pri delu v laboratoriju na IJS, kamor sem pod vplivom okoliščin prišla že takoj po srednji kemijski šoli. Izjemno spodbudno okolje in vedno novi izzivi so prebujali mojo skrito strast do raziskovanja in nekega dne sem se zavedela, da sem prehodila pot, o kateri si v rani mladosti nisem drznila razmišljati.
Pred desetimi leti sem na seji društva Satena dala pobudo za javne predstavitve raziskovalnih dosežkov in tako se je začel projekt Znanost na cesti. S skupino zagnanih somišljenic in somišljenikov se trudimo znanost približati vsakomur, ki je vsaj malo vedoželjen.
Omenila bi še članstvo v Komisiji za enake možnosti na področju znanosti (mandat mi je potekel pred kratkim), ki mi je še bolj odprla oči za neenak položaj žensk v znanosti. Predvsem za spregledanost pri organiziranju razprav, predlogih za nagrade (na primer nedavno podeljene Zoisove in Puhove), članstvu v akademijah in vodstvenih položajih ter napredovanju mladih znanstvenic.
Poštenost, samokritičnost, stalen dvom. V znanosti je potrebna tudi velika predanost, saj se delo ne konča ob štirih. Vprašanja vrtajo po možganih tudi v prostem času, med sopihanjem v hrib in domačimi opravili. Če se prepustiš, postane znanost del tebe in ostane tudi, ko podpišeš pogodbo z Zpizom [Saša Novak je delno upokojena].
Verjamem, da bodo genske škarje v prihodnosti odpravile veliko hudih bolezni, z zanimanjem opazujem tudi napredek pri zdravljenju z matičnimi celicami. Včasih pa se mi zdi, da tok zgodovine precej obračajo tudi tehnološki dosežki (na primer pametni telefoni), ki spreminjajo naše navade in odnos do soljudi.
Ne. Kar precej prizemljena sem. Mislim, da smo v času, ko se je treba posvečati predvsem skrbi za naš planet.
Vsekakor na dva jedrska vira: fisijo in fuzijo. Sicer je še ne bo jutri, ampak brez fuzijske energije, ki poustvarja energijo sonca, bo ob sodobnem načinu življenja težko najti drug izdaten nizkoogljičen vir.
Z Marie Skłodowsko-Curie. Od osnovne šole, ko sem prebrala njen življenjepis, je moja vzornica. Mimogrede, na vrtu imam tudi vrtnico, ki se imenuje po njej.
Seveda priporočam vsebine na spletni strani Znanost na cesti (znc.si). Tam se najde vse od bloga, ki ga pišejo znanstveniki z različnih področij, do pogovorov z njimi o črnih luknjah, varnosti živil na slovenskem trgu, Higgsovem bozonu, bioniki itd.
Zadnjih dvajset let sem bila vključena v dve na videz zelo različni področji: razvoj novih materialov za bodočo fuzijsko elektrarno in biomaterialov za različne kostne vsadke, na primer kolčne in druge proteze. Obema vrstama materialov je med drugim skupno to, da želimo doseči čim boljše mehanske lastnosti, ki pa jih zelo omejuje prisotnost napak. Razpoke in druge napake v materialih so bile zato moje največje »sovražnice« od samega začetka delovanja v znanosti.
———
Prof. dr. Saša Novak deluje na odseku za na nanostrukturne materiale na Institutu Jožef Stefan in na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji