Neomejen dostop | že od 9,99€
Dr. Jakob Lenardič je zaposlen na Inštitutu za novejšo zgodovino v okviru raziskovalnega programa Digitalna humanistika: viri, orodja in metode.
Najpogosteje uporabljam konkordančnike (najraje tegale slovenskega: https://www.clarin.si/ske/#open), to so orodja za iskanje bolj ali manj kompleksnih jezikovnih struktur po jezikovno označenih besedilnih korpusih.
Ukvarjam se s primerjalnim jezikoslovjem s teoretskega vidika. Raziskujem predvsem skladenjske in pomenoslovne značilnosti slovenščine, pogosto v primerjavi z vzhodnoslovanskimi jeziki, predvsem ukrajinščino, in germanskimi, predvsem angleščino in islandščino. Zanima me, kako je v teh jezikih glagolska vezljivost (enostavno: jezikovna realizacija udeleženskih vlog, kot so vršilec, povzročitelj in prejemnik, ki jih dani glagol izraža) povezana z drugimi procesi izpeljave jezikovnih struktur, kot sta sklonski sistem in ujemanje med osebkom in glagolsko zvezo. Poleg vsega tega pa se ukvarjam z digitalno humanistiko, zlasti z uporabo kvantitativnih metod pri reševanju kvalitativnih vprašanj, tako v jezikoslovju kot v širši humanistiki.
Ne maram dogmatičnega razmišljanja, ki ni skladno z znanostjo; ta lahko napreduje le, če njene obstoječe hipoteze in teorije v načelu lahko ovržemo (in jih potem nadomestimo z boljšimi).
Verjetno nič neposrednega oziroma očitnega, ker tako ali tako večina znanstvenega napredka nastaja v majhnih inkrementih; ampak upam, da bo moje delo vsaj malo prispevalo k boljšemu razumevanju slovenske slovnice, tako v primerjavi z bolj ali manj sorodnimi jeziki (indoevropskimi) kot tudi s tipološko nesorodnimi (npr. baskovščina v Evropi). Upam, da bom prispeval tudi k revitalizaciji tvorbene slovnice v osrednjeslovenskem prostoru, saj ni prav popularna na Univerzi v Ljubljani (v nasprotju z Univerzo v Novi Gorici) ali na ljubljanskih inštitutih.
Nikoli prav zares v smislu, da bi obstajal prelomen trenutek, ko sem to hotel postati. Vedno sem se rad učil novih stvari, tako da je po mojem moja raziskovalna kariera preprosto naravna posledica tega.
Nič koristnega, ampak imam veliko hobijev. Da omenim enega: veliko berem, zlasti, recimo temu, spekulativno angleško in ameriško književnost; navsezadnje sem prvotno študiral anglistiko, kamor se nisem vpisal zaradi ljubezni do slovnice, ta mi je postala všeč šele med študijem. Posebej imam rad literarne pristope k znanstveni fantastiki (Gene Wolfe, M. John Harrison), fantazijo oziroma znanstveno fantastiko iz prve polovice 20. stoletja (H. P. Lovecraft, Clark Ashton Smith, Lord Dunsany, Mervyn Peake) in šestdesetih in sedemdesetih let (Jack Vance, Michael Moorcock, Roger Zelazny), magični realizem (Angela Carter) ter grozljivke (Thomas Ligotti, Ramsey Campbell).
Dobro razmerje med samozavestjo in samokritičnostjo.
Mogoče ne znanstveno odkritje, ampak tehnološki razvoj: če umetna inteligenca postane povsem neločljiva od naravne.
V življenju sem preigral preveč Doomov, da bi se mi zdela to dobra ideja!
Na energijo se prav dobro ne spoznam, ampak bom vseeno rekel jedrska, ki se zdi čista in trajnostna.
S kakim, s katerim se fundamentalno ne strinjam o jezikoslovju, na primer s pokojnim Michaelom Hallidayem.
Mogoče debato med Foucaultom in Chomskyjem z začetka sedemdesetih let o tem, ali je človeška narava prirojena ali družbeno konstruirana.
Formalni slovničarji se niti ne ukvarjamo s preskriptivnimi oziroma stilističnimi vprašanji, na primer »kaj je zgledna slovenščina« (kar ni isto kot vprašanje, kaj je slovnično ustrezno v slovenščini). Pravopisna vprašanja, na primer stava vejice ali velike začetnice, so tudi povsem nezanimiva na mojem področju, ki se ukvarja z jezikovno kompetenco in ne pisno produkcijo. Prav tako mi je nestandarden jezik (narečja, sleng) raziskovalno zanimiv in ne nekaj, kar bi hotel popravljati.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji