Neomejen dostop | že od 9,99€
Najpogosteje – termometer. Uporabljam ga pri sintezah in vgrajen je v skoraj vse naprave za analizo. Mislim, da ga ni treba posebej predstavljati, razlikuje se glede na temperaturni obseg, želeno hitrost odziva, natančnost in stabilnost. Najraje pa uporabljam elektronske mikroskope, ker pokažejo nanodelce ali celo atome, ki si jih med eksperimenti lahko le zamišljam. Zelo rad uporabljam tudi razne spektrometre, ker mi dajo več kemijskih informacij.
Raziskujem nanodelce, ki pobijajo bakterije. Koloidno srebro je en popularen primer. Nanodelci so približno stokrat manjši od bakterij in jih lahko poškodujejo na različne načine. Težava je, da jih ponavadi ne ločijo od človeških celic, zato iščemo in ustvarjamo selektivnejše oblike, da napadajo prednostno bakterije, se »vklopijo« na daljavo ali vsaj delujejo lokalno. Jaz se osredotočam predvsem na galijeve in zlate nanodelce. Te tudi kombiniram z materiali, ki se uporabljajo v stiku s človeškim telesom ali znotraj njega. V zadnjem letu v sodelovanju z Medicinsko fakulteto na Reki preučujem tudi biološke nanodelce, ki jih izločajo naše celice.
Znanost poteši mojo radovednost in mi pomaga razumeti naravo. Ni prepuščena mnenjem posameznikov, ampak je objektivna, univerzalna, nepokvarjena in pravična. Zato jo imam rad.
Upam, da vsaj nekaj. Za zdaj je moje raziskovanje največ dodalo k znanju o bioloških lastnostih galijevih nanodelcev. Tako da če se bodo ti kdaj v tem smislu uporabili v dobro človeštva, bomo lahko rekli, da sem kaj prispeval. Čeprav sam mislim, da bi moje raziskave bolj kot zdravila lahko prinesle kakšne zaščitne prevleke, senzorje, izboljšave v diagnostiki. Odvisno od nadaljnjih projektov, ki se jih bom loteval.
Že v osnovni šoli so mi bili najljubši naravoslovni predmeti, rad sem bral knjige o vesolju in gledal znanstvenofantastične filme. V srednji šoli se je to še okrepilo, udeleževal sem se raznih tekmovanj in osvajal zlata priznanja, a prelomne so bile priprave na kemijsko olimpijado, na katerih so nam že predavali profesorji s FKKT. Takrat sem videl, kako zanimiv bo študij kemije in koliko znanja mi bo dal. Poleg tega sem že od malega natančen, kar nekako pristoji kemiku.
Ukvarjam se z glasbo. Igram in poučujem kitaro, skladam, organiziram koncerte. Končal sem študij kitare na Akademiji za glasbo v Ljubljani in nato še podiplomski študij v Londonu.
Da ne poskuša z eksperimenti potrjevati svojih hipotez, ampak jih ovreči. In da ne postavlja sebe v ospredje, temveč resnico. Mora biti sposoben spoznati in priznati, ko se zmoti. Raziskav ne sme jemati osebno, ne sme se navezati na svoje rezultate, vzorce, odkritja in jim slepo verjeti. Prav tako ne sme brezpogojno verjeti še tako zelo citiranim člankom uglednih znanstvenikov iz uglednih revij. Dvom je ključen. Seveda pa ne sme tudi kar vsega povprek kritizirati in zavračati kot kakšen teoretik zarote. Ponuditi mora logične argumente, podprte z znanstvenimi dokazi. Tu pa sta ključna znanje in natančnost.
Znanost gre tako hitro naprej v teh časih, da je res težko kaj predvidevati. Morda se najbolj čaka na neki preboj v medicini. Veliko odkritij se sicer že pojavlja, a v praksi se bolezni še vedno večinoma diagnosticira na podlagi simptomov, zdravila v glavnem le blažijo simptome. Tudi do prave personalizirane medicine je še daleč, čeprav je tehnologija že na voljo. Danes smo npr. zelo usmerjeni v zbiranje in obdelovanje podatkov, uporabljamo umetno inteligenco, a ne za spremljanje zdravja in izboljšanje zdravljenja.
Mogoče, če bi se mi zdelo varno in če vozovnica ne bi bila enosmerna. Čeprav jaz še iz Evrope nisem pomolil nosu. Moral bi se najprej Zemlje naveličati, da bi si želel na Mars, ki vsaj na posnetkih deluje kar dolgočasen.
Hm, fuzija ali fisija, Sonce ali Zemlja? Zakaj ne kar oba? Oziroma tako bom rekel. Mislim, da bo za človeka glavni vir energije še naprej hrana. Če pa te zmanjka, drugi viri energije za človekov luksuz, igračke in potovanja postanejo nepomembni. Čeprav gre tu v bistvu za vir življenja, za kar pa spet potrebujemo Zemljo in Sonce ...
Uh, z marsikaterim. Z genialci bi bilo super pokramljati. A če moram izbrati enega in glede na to, da sem kemik, rečem Linus Pauling. Šla bi pa seveda na kakšen pomarančni sok ali cedevito, za dnevno dozo vitamina C.
Ne povsem strokovne s področja znanosti, a priporočam knjigo Del in celota Wernerja Heisenberga, filmsko nanizanko Zvezdne steze, spletno stran Wikipedija, ki jo bralec prav gotovo že pozna, za spremljanje najnovejših znanstvenih odkritij pa sciencedaily.com.
Nanodelci, ki se jim trenutno najbolj posvečam, so kovinski, a tekoči, in to vse tja do –130 stopinj Celzija.
———
Dr. Mario Kurtjak je zaposlen na Odseku za raziskave sodobnih materialov na Inštitutu Jožef Stefan.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji