Neomejen dostop | že od 9,99€
Doc. dr. Petra Mišmaš je raziskovalka na Centru za kognitivne znanosti jezika in predavateljica na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici.
Teoretični jezikoslovci za delo ne potrebujemo veliko. Računalnik, list papirja, svinčnik in belo tablo s flomastri, če delamo v skupini. In (četudi ne gre za instrument) veliko kave.
Raziskujem, iz česa in kako je zgrajen naravni človeški jezik, zato tega pri svojem delu seciram na čim manjše koščke in ugotavljam, kako se sestavljajo. Trenutno se ukvarjam zlasti s teoretično morfoskladnjo – osredotočam se na strukturo besed. Najbolj me zanimajo sami gradniki besed (morfemi), in sicer tisti, ki se pojavljajo v različnih besednih vrstah, ni pa povsem jasno, kaj pomenijo, če jih poskušamo razumeti brez konteksta. Takšnih elementov je v slovenščini precej (pomislite na primer, v koliko okoljih lahko najdete morfem -ov), zato moje delo sloni predvsem na seciranju slovenščine.
Znanost nam omogoča, da tudi v kaosu podatkov najdemo red. Zaradi znanosti lahko preživimo bolezni, ki bi v preteklosti izbrisale polovico človeštva. Zaradi nje lahko razumemo svet okoli sebe.
Jezik je verjetno osnovna človeška danost (pri čemer jezik razumemo kot kognitivno zmožnost, ki nam omogoča, da usvojimo slovenščino, češčino …), in čeprav je tako ključna prvina, ga še vedno ne razumemo povsem. Moje delo je tako le delček sestavljanke, s katero ugotavljamo, kaj vse zajema naša jezikovna zmožnost, s čimer pripomoremo k boljšemu razumevanju splošne kognicije. So pa teoretične raziskave jezika ključne tudi za na primer oblikovanje govornih terapij, načrtov za učenje jezikov, jezikovnih orodij ...
Vsekakor to niso bile otroške sanje, saj kot otrok nisem vedela, da je to sploh mogoče. V svoji karieri sem šla za nosom, nos pa je iskal izzive in zagonetke, na katere nisem imela pravega odgovora. Tako je zavedanje, da počnem nekaj, kar mi je všeč, prišlo, ko sem si pojasnila prvo uganko o jeziku.
Zanimivo je v očeh opazovalca, in ker se ne obremenjujem preveč z opazovalci, je moje življenje raje organizirano okoli tega, da imam svoj mir. In sumim, da se zdi mirno življenje opazovalcem dolgočasno. Ogromno berem, pogledam kakšen film ali serijo, hodim v gledališče, rada smuknem na kakšno razstavo ali koncert, tu so še glasba, sprehodi, pohodi, tek, joga ... No, morda bi se komu zdelo »zanimivo« videti mojo nekoordinirano jogo.
Standardna odgovora sta verjetno radovednost in odprtost, sama pa bi poudarila vsaj malo trme. S tem ne mislim vztrajanja pri svojem prav, ampak trmo, s katero se spoprimem z nečim, kar se na prvi pogled zdi kot nepremostljiva težava, in vztrajam v iskanju rešitve.
Tega si ne bi upala napovedati. Bolj upam, da bomo kot družba prepoznali vrednost splošne izobrazbe in pomen kakovostnega šolstva, kar bo, upam, pripomoglo k prepoznavanju dobre znanosti in zavračanju slabe.
Ne, dovolj stresa mi prinašajo že letala (da ne omenjam javnega prevoza v Sloveniji), ogljični odtis se zdi ogromen, hkrati pa takšno potovanje sproži preveč nezaželenih asociacij na vesoljski turizem.
Neverjetnostni pogon? O energiji ne vem prav veliko, zato je šala boljša od neinformiranega mnenja.
Eden od privilegijev in prekletstev raziskovalnega dela je, da z leti spoznaš kolege z vsega sveta, z njimi stkeš tesna prijateljstva, a jih zaradi nesrečne kombinacije časa, denarja in razdalje le redko vidiš. Namesto z zvenečim imenom torej raje s katerim od njih.
Knjigo The Atoms of Language (Mark C. Baker), namesto filma serijo Fry's Planet Word, ki jo je pripravil Stephen Fry, namesto predavanja podcast Lingthusiasm (Gretchen McCulloch in Lauren Gawne), na spletu pa Kvarkadabra.
Ko novim znancem povem, da sem jezikoslovka, je njihova običajna reakcija, da morajo paziti, kako govorijo. Knjižni jezik ima v družbi svoje mesto, a to mesto običajno ni tam, kjer smo teoretični jezikoslovci, ki jezik opisujemo. Morda imamo prav zaradi svojega poklica slovenščino (in vse druge jezike) radi v vsej njeni razsežnosti, v vseh njenih govorih, narečjih in različicah, ki nastanejo v stiku z drugimi jeziki. Obljubim, da vašega govora ne bomo ocenjevali. Pač pa ob njem zastrižemo z ušesi, če slišimo kak pojav, ki ga še ne poznamo (tega si bomo nato na skrivaj zapisali in o njem veliko razmišljali). Zato, prosim, kot bi povedali doma.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji