Strah, da bi telo preživelo možgane

Staranje možganov je, tako kot vseh organov v telesu, neizogibno, vendar je zelo individualno in različno. Po eni strani je gensko zakoličeno, po drugi pa lahko z življenjskim slogom nanj vsaj delno vplivamo. So deli v možganih, ki se začnejo starati že po drugem desetletju življenja, in deli, ki še desetletja kasneje ne kažejo starostnega upada.

O možganih veliko ve dr. Zvezdan Pirtošek, zdravnik nevrolog, predstojnik katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti in dolgoletni predstojnik kliničnega oddelka za bolezni živčevja UKC v Ljubljani. Klinično in raziskovalno se ukvarja predvsem z nevrodegenerativnimi boleznimi možganov, zlasti alzheimerjevo demenco in parkinsonovo boleznijo.



V eni od študij so ugotovili, da petina preiskovancev pri sedemdesetih letih rešuje kognitivne naloge ravno tako uspešno kot povprečen dvajsetletnik. S starostjo se povečuje verjetnost demence, vendar je nevroznanost v zadnjem desetletju prišla do nekaterih novih spoznanj, na primer do tega, da čeprav se možganske celice ne razmnožujejo (večina jih je stara toliko kot mi in bo umrla skupaj z nami), pa vse življenje nastajajo tudi nove (na primer v hipokampusu, predelu, povezanem s spominom), da se razvijajo in povezujejo in da možgani tudi v starosti ostanejo plastični, sposobni učenja in prilagajanja.
 

Življenjska doba ljudi se daljša. So človekovi možgani pripravljeni na to ali pa imajo morda krajšo življenjsko dobo od telesa?

Sodobna definicija smrti ni odpoved srca, temveč smrt možganov. To se ne nanaša na strukturo možganov, na celice, ampak na tisto, kar je v njih uskladiščeno, na zavest, spomine, in kar lahko merimo kot električno aktivnost. Tudi tisto, kar nas determinira kot posameznika, vas, mene ... Ko to razpade, nepovrnljivo izgubimo sebe, svoje bistvo. To je razlika v primerjavi s smrtjo drugih delov telesa, na primer roke, noge, jeter. Ko sem bil študent, je bilo srce na piedestalu medicine, češ če bo srce zdravo, bo vse v redu. Danes z napredkom medicine vstavljamo umetna srca, žile, presajamo jetra, sestavljamo kosti, z možgani pa je drugače. Lahko smo v odlični telesni formi, toda če ne prepoznamo svojih bližnjih, ne znamo več brati, se veseliti sončnega vzhoda, je vse skupaj praznina. Zato se sodoben človek na Zahodu ne boji toliko smrti telesa kot tega, da bi njegovo telo preživelo možgane.
 

Bo v prihodnosti mogoče popravljati tudi možgane?

To je le vprašanje časa, a ne bodo jih popravljali na tako grob mehaničen način kot druge dele telesa. Tehnologija zdaj delno to že omogoča, jutri pa nam bo na široko odprla vrata. Že danes gluhim, slepim, nepokretnim z elektronskimi vsadki v čutilih, mišicah in možganih omogočamo, da slišijo in vidijo; da zgolj z močjo svoje misli sežejo po skodelici kave; da premagujejo breme parkinsonove bolezni. Že jutri bomo lahko z bionskimi čipi v možganih neopaženi brskali po internetu, pošiljali elektronsko pošto, opazovali za človeka nevidni svet ultravijoličnega valovanja.



Nanodelce, v katerih bodo potrebni elektronika in zdravila, bomo pošiljali v obolele celice. Tisti, ki ga bosta starost ali bolezen priklenila na voziček, bo lahko vstopal v virtualni svet, se sprehajal po pokrajinah svoje mladosti, obudil izgubljene spomine ali nad širno Amazonijo pilotiral letalo, vse samo z vklopom elektronike nekje med možganskimi vijugami. Imeli bomo substance, pravzaprav so že na trgu, ki nam bodo poglobile spomin, izostrile um in nas naredile družbeno bolj privlačne. Ob vsem tem se bo družba morala spoprijeti z vprašanji etike, kaj dovoliti in česa ne. Brez etičnega vidika bomo izgubljeni, znanost se marsičesa domisli, v bistvu pa se lahko zgodi, da bomo izgubljeni kot ljudje.


 

Bo mogoče popraviti tudi gen, recimo tistemu človeku, ki je genetsko predisponiran za demenco?

Znanost je odločilno vlogo občasno pripisovala genom, drugič spet okolju. Odkar smo odkrili človekov genom – razočarani, ker smo namesto pričakovanih 100.000 našli le 20.000 genov – lažje presojamo, kolikšen je vpliv genov in kolikšen je vpliv okolja, kar osvetljujejo študije dvojčkov. Že danes lahko popravljamo gene, jih prirejamo, jutri pa bo to nekaj vsakdanjega. Tudi to nas bo postavilo pred velike etične dileme, kaj popravljati in komu. Bo to povzročilo novo družbeno razslojenost – na eni strani bionsko in genetsko popravljene bogate, na drugi tiste, ki si tega ne bodo mogli privoščiti?
 

Že zdaj lahko s pregledi opazite spremembe v možganih, ki peljejo v demenco. Lahko ugotovite tudi, ali ima nekdo gensko predispozicijo za možgansko bolezen. Se bo lahko tak človek odločil za popravek gena?

To že počnemo. Primer je ena od genetskih demenc, huntingtonova bolezen, ki jo lahko potrdimo že pri zarodku. Pred kratkim je znanstvenikom uspelo 'utišati' okvarjen gen, še preden je bolezen napredovala. Brez dvoma bo naslednji korak popravljanje genov pri alzheimerjevi in parkinsonovi bolezni. A tudi pri tovrstnih posegih, posebej na zarodkih, bo potrebno etično zamejevanje. Čudovito bo, ko bomo pomagali otroku, ki bi zaradi okvarjenega gena čez leta postal dementen, nepokreten ... Nekaj drugega pa je, če si bodo starši zaželeli pri svojem otroku določeno barvo las ali oči.
 

Staranje možganov je neizogibno, po eni strani je biološko determinirano, zdravniki pa govorite tudi o kronološki starosti. V čem je razlika?

Kronološko starost opredeljuje število let, ki smo jih dosegli, biološko pa geni, okolje in individualni življenjski slog. V vseh družbah in vseh časih so ljudje, ki so kronološko dopolnili recimo 80 let, imajo pa sposobnosti desetletja mlajših. Po drugi strani so nekateri kronološko mlajši kot biološko. Kot zdravnik sem delal v Cinkarni Celje v osemdesetih letih. V spominu imam neskončno izmučene delavke. Ob petih so vstajale, da so prišle s Kozjanskega v tovarno, takrat so morale tudi prebuditi svoje otroke, jih oddati v tovarniškem vrtcu, v tovarni so garale, ko so se popoldne vrnile domov, so kuhale kosilo, skrbele za dom in družino, nekateri možje so bili alkoholiki ... Te ženske so bile silno izčrpane, njihovi obrazi in telesa so bili videti 20 let starejši. Res pa je, da današnji čas pomika tako kronološke meje starosti kakor biološke. Ko je medicina na začetku 20. stoletja opisala Augusto D., prvo bolnico z demenco, je bila povprečna življenjska doba 44 let, zaradi otročkov in porodnic, ki so umirali ob rojstvu, zaradi vojn, v katerih so umirali mladi fantje, zaradi banalnih vnetij, saj ni bilo antibiotikov. Četudi vse te dejavnike odmislimo, pred sto leti niso dočakali starosti 50 let, danes pa je ta skoraj podvojena. Danes 60-letnik kaže aktivnost, dinamičnost, način razmišljanja in dojemanje sebe kakor štiridesetletnik pred 20 leti.
 

Zakaj se je to zgodilo?

V prvi vrsti zaradi razvoja medicine in zaradi načina življenja, ki ščiti naše organe, tudi možgane, da se ne postarajo tako hitro. Bolj kakovostna je prehrana, oboleli so deležni hitre terapije in veliko večja je intelektualna zahtevnost. Danes že sam način življenja od ljudi zahteva razmišljanje, četudi ne delajo v intelektualnih poklicih, so pa izpostavljeni velikanski množici informacij.



Od časa Auguste D. se niso spremenili geni, evolucija je stvar več sto tisoč let, danes nas oblikuje predvsem kultura oziroma memi, kakor to imenuje Richard Dawkins. Memi so kulturološke informacije v nasprotju z geni, ki so biološke; so ideje, ki jih širimo in usvajamo in s tem tudi – čeprav na drugačen način – v informacijsko obogatenem okolju fizično ohranjajo, spreminjajo in proizvajajo nove možganske celice. Pred leti še nismo vedeli, da lahko možgani proizvajajo nove celice.
 

Ampak ali ni zelo aktivno intelektualno življenje in to, da se je treba ves čas do nečesa opredeljevati, za možgane tudi utrudljivo? Se ne izčrpajo enako kot telo, če s fizično aktivnostjo pretiravamo?

Vsaka aktivnost je za telo ali možgane koristna le do neke meje. Pomembna sta dva pogoja. Prvi je, da so možgani in telo zdravi. Drugi je, da je aktivnost, četudi intenzivna, človeško obvladljiva. Človek ima lahko še tako zdrave možgane, pa v nekaterih okoliščinah, na primer v okrutni vojni, globokem in kroničnem stresu, tudi zdrav klone. Če pa so možgani in telo zdravi in se znajdemo v težki, a obvladljivi situaciji, imamo ljudje izjemno veliko sposobnost, da težave in nevarnosti prepoznamo in jih prefiltriramo. Primer: midva pripadava generaciji, ki je bombardirana z mobilnimi telefoni, in pojavljajo se odvisnost ali občutki krivde, če se na klic ne odzovemo takoj. Opažam pa, da to družba že prepoznava kot problem, in mislim, da bo naslednja generacija selektivno po potrebi izključevala aplikacije na mobilnih napravah in na primer zunaj delovnega časa ne bo pregledovala službene elektronske pošte.
 

Kako pa sodobne tehnologije vplivajo na možgane?

Veliko je strahov, nekateri so upravičeni, ne pa vsi. Še pred časom se je širil strah pred internetno demenco. Zdravniki vemo, kaj je demenca, in uporaba interneta je ne povzroča. Nekatere je strah, da nove tehnologije spreminjajo možgane. To je res, a res je tudi, da nam prav vse, karkoli se nam dogaja, spreminja možgane. Tale najin pogovor jih spreminja, pa nova jed, nov človek, ki ga spoznamo ... Vse to se nam zapiše v možgane in jih tudi strukturno spremeni. Tehnologije vplivajo na pozornost. Brskanje po internetu zahteva drugačno pozornost od poglabljanja v Ano Karenino. Pri branju romana je treba imeti zelo osredotočeno pozornost, ne smemo izpuščati stavkov. Moramo prebrati vse, da izvemo, zakaj se je protagonistka odločila zapustiti sina in moža, zakaj se je vrgla pod vlak.



Če se hočemo obogatiti z izkušnjo človeka, ki je šel skozi to, ne smemo brati površno. Ta globoka osredotočena pozornost je zelo dragocena. Druga pozornost, evolucijsko starejša, je hitra, površinska, ko je treba biti pozoren na več stvari. Ko je naš prednik živel v savanah, ni bilo dobro, če se je zelo poglobil v eno samo stvar, moral je biti pozoren na vsak šum in senco. Smo potomci strahopetcev, ki so imeli zelo razpršeno pozornost in so hitro pobegnili. Po neolitski revoluciji, ko je bilo vse več hrane in smo si tisočletja kasneje lahko privoščili sedeti ob knjigi ali v gledališču, smo se lahko vse bolj osredotočali in poglabljali. Zdaj sodobni mediji spet zahtevajo razpršeno pozornost, a to ne pomeni, da bomo izgubili poglobljeno – če bomo modri, bomo uporabljali bogastvo obeh. Tudi spomina ne izgubljamo, se nam pa rekonstruira. Manj je na primer faktičnega zapomnjevanja, čeprav že spoznavamo, da je neke stvari vendarle treba memorirati. V novih tehnologijah pa vseeno vidim veliko nevarnost, to je odvisnost ­– od interneta, pornografije, videoigric, klepetalnic. Človek je od nekdaj znal biti odvisen od marsičesa, toda odvisnost od interneta je v nečem drugačna in bolj nevarna. Doslej se je bilo treba za zadovoljitev vseh odvisnosti, od opijatov, seksa, alkohola in tako dalje, potruditi, digitalne tehnologije pa nam prvič omogočajo, da do zadovoljitve pridemo hipoma, s klikom, 24 ur na dan. Pri vsakem vznemirljivem pričakovanju nagrade se v možganih sprošča dopamin, pri internetnih odvisnostih lahko nenehno, to pa v možganih ustvarja pogubne spremembe.
 

Nevrološke bolezni se povečujejo s starostjo. Za kako dolgo dobo je narejeno človeško telo in za kolikšno možgani?

Možganske celice so 'narejene' za vse življenje, celice kože ali jeter pa se hitro obrabijo in pogosto obnovijo. Za kako dolgo dobo je narejeno naše življenje, pojasnjujeta dve teoriji. Ena pravi, da če bomo zelo uspešni v medicini in tehnologiji, malone ni meje za človekovo življenje. Druga pravi, da sta v nas seme življenja in seme smrti in da naj bi bilo biološko slovo v starosti približno 120 let. Po tej, prepričljivejši teoriji je življenje končno, ga bomo pa v prihodnjih desetletjih lahko kar precej podaljšali.
 

Kako pa bo z možgani?

Medicina še ne zna preprečiti staranja možganov in s starostjo povezanih bolezni, med katerimi tragično izstopa demenca. Vemo, da bo po 80. letu tretjina ljudi imela demenco, tretjina pa blažje oblike miselnih motenj. Z vsakim dnem življenja po tej starosti je večja verjetnost, da bo človek postal dementen. Nekateri trdijo, da bi bili vsi dementni, če bi dovolj dolgo živeli. To verjetno ni res, saj sta staranje in demenca različna procesa, čeprav sta tesno povezana. Obstajajo superstarostniki, ki tudi v pozni starosti ohranijo kognitivne sposobnosti in fizično zdravje. Raziskave so pokazale, da njihovi možgani strukturno ostajajo mladi, možganska skorja se ne stanjša, v njej so številne vretenaste celice, ki jih povezujemo s socialno komunikacijo. Superstaranje spremljajo nekateri geni, pomembna pa sta še življenjski slog in okolje. Kar je dobro za srce, je dobro tudi za možgane, toda zanje je potrebno še nekaj več. Če so za srce dovolj telesna aktivnost, izogibanje stresu in zdrava prehrana, sta pri možganih zelo pomembni intelektualna in emocionalna aktivnost, torej odprtost v svet. Če je nekomu usojena demenca, ji ne bo mogel ubežati, lahko pa jo z upoštevanjem priporočljivega življenjskega sloga odloži za nekaj let – ne bo zbolel pri recimo 69 letih, ampak pri 74.
 

Je razlika pri staranju moških in ženskih možganov?

Med spoloma so razlike, ki se pogosto prekrivajo. Starajoči se ženski možgani so bolj prizadeti pri spominu, zato je tudi alzheimerjeve demence več pri ženskah. Pri moških so bolj prizadete izvršilne funkcije oziroma dinamičnost razmišljanja. Naj omenim še hormonski vpliv, ki je pri ženskah eden od vzrokov za večjo prevalenco alzheimerjeve demence in za možen blagodejen učinek nadomestne hormonske terapije, o kateri poročajo nekatere – ne vse – študije.
 

Ko človek postane dementen, kaj se najprej izgubi in kaj se najdlje ohrani v možganih?

Demenc je več, najbolj pogosta je alzheimerjeva demenca. Ta navadno najprej zajame zadnji del možganov, kjer imamo centre za epizodični in semantični spomin ter centre za orientacijo v prostoru. Zato pri tej vrsti demence bolnik najprej začne pozabljati dogodke in izraze ali pa se izgublja v prej znanem okolju. Če pa se demenca začne v sprednjem delu možganov, ki je pomemben za socialno interakcijo in izvajanje kompleksnih nalog, človek dolgo ohrani spomin, se pa spremeni značajsko, vedenjsko, postane nekako neroden in raztresen. Če so prizadeti centri za govor, se pojavijo motnje izražanja ali razumevanja. Najdlje, tudi potem ko ugasnejo že vse miselne funkcije, pa lahko k bolniku sežemo prek čustev.
 

Je potemtakem od možganov odvisno tudi to, zakaj so nekateri ljudje sočutni, drugi pa brezčutni?

Zelo. Ljudje smo biološko »obsojeni« na empatijo. V možganih so celice, imenovane zrcalni nevroni, ki jih imajo tudi primati, sloni, krokarji, delfini in ki omogočajo vživljanje v drugega. Pri nekaterih ljudeh je teh nevronov manj in so sočutenja manj zmožni. Vendar to ni nujno opravičilo za neprimerno vedenje; četudi je delovanje zrcalnih nevronov pomanjkljivo, se lahko naučimo znakov, kako drugi čuti, in temu prilagodimo odnos.
 

Ugotavljate, da so lahko starejši ljudje v dobri telesni in možganski formi. Zakaj se jih potem potiska na družbeni rob?

To je fenomen našega časa in naše družbe. Nekoč ni bilo tako usodno, ali je nekdo star ali dementen. Na domačiji je bilo pet vnukov, dve snahi, trije sinovi in vsi so zanj skrbeli. Tudi smrt je bila pričakovan del vsakdanjika. Tako je marsikje še danes, na primer v jugovzhodni Aziji, kjer konfucianizem narekuje spoštovanje starejših. Če pa prevladuje človeško prazno, minljivo ali neuresničljivo – kult mamona, večne mladosti, groze pred minljivostjo – kot družba ustvarjamo razmere za najbolj pogosto in najbolj neopaženo diskriminacijo, diskriminacijo starejših. Čez tri desetletja bo v Sloveniji tretjina ljudi starejših od 65 let. Na to država ni pripravljena.



Posebej kritično stanje bo na področju demenc. Danes je pri nas dementnih približno 30.000 ljudi, sredi stoletja jih bo trikrat več, skoraj 100.000. Ker za vsakega dementnega navadno skrbita dva človeka, bo 300.000 Slovencev posredno ali neposredno prizadetih. Slovenska družba se ne zaveda, da bi morala nemudoma ukrepati, drugače bo vse zamujeno. Čez deset let se bova midva v parku spotikala ob starčke, ki ne bodo vedeli, kje so, kdo so ... Prostovoljci in socialne službe jih bodo pobirali in vračali v neke domove. Veste, kako se kaže temeljna humanost družbe? V odnosu do otrok, bolnih, ostarelih, živali. Drugi primer družbene brezbrižnosti je kronični stres, pod katerim morajo danes živeti ali delati mnogi, recimo mladi prekarci. Kronični stres je za možgane poguben, saj fizično uničuje celice spominskega centra in povečuje tveganje za demenco. Pametna družba bi morala možgane varovati.