Specialist za eksoplanete

Oktobra 1995 sta Michel Mayor in Didier Queloz ob zvezdi, podobni naši, nedvoumno dokazala obstoj planeta 51 Pegasi b zunaj našega osončja in za odkritje leta 2019 dobila Nobelovo nagrado. Z razvojem tehnologije je človeštvo dobivalo vse bolj občutljiva očesa, ki so zrla v oddaljene zvezde. Med temi je Keplerjev teleskop dokazal, da je v naši galaksiji več planetov kot zvezd, in tako na novo spisal definicijo prostora, ki ga zavzema naše osončje v širnem vesolju.

Planet, ki je odkriteljema prinesel Nobelovo nagrado, sicer ni bil prvi odkriti eksoplanet; za prva veljata skalnata planeta, ki krožita okoli pulzarja PSR B1257+12 v ozvezdju Device okoli 1170 svetlobnih let stran od Zemlje. Radiacija nevtronske zvezde je tako močna, da ni možno, da bi bilo tam življenje. Leta 1992 sta ju odkrila Poljak Aleksander Wolszczan in Kanadčan Dale Frail z radijskim teleskopom Arecibo. Čez dve leti so v sistemu našli še tretji planet. Poleg uradnih imen so jih poimenovali po mitoloških pošastih Draugr, Poltergeist in Fobetor.

Prvi Zemlji podobni planeti

Nasa je leta 2001 po več zavrnitvah vendarle odobrila projekt Kepler. Osem let kasneje, 6. marca 2009, je satelit poletel v vesolje in že čez slabo leto so objavili, da je odkril pet vročih Jupitru podobnih planetov – gre za plinske velikane, na katerih so zaradi bližine zvezde peklenske temperature. V slabem desetletju delovanja so znanstveniki na podlagi Keplerjevih podatkov potrdili več kot 2800 od skupno okoli 4300 eksoplanetov oziroma zunajosončnih planetov. Na potrditev čaka še približno 2300 kandidatov in iz preteklosti je jasno, da je vsaj večina »prava stvar«.

Kepler je odkril planete, zelo podobne Zemlji, pa planete, kakršen je domišljijski planet Tatooine iz Vojne zvezd, ki kroži okoli dveh zvezd, in plinske velikane, na katerih so temperature globoko pod lediščem ali pa krepko čez tisoč stopinj Celzija.



Okoli 600 milijonov evrov vredna odprava se je v prvih letih osredotočila na kakšnih sto tisoč zvezd v ozvezdju Laboda. Kepler je planete iskal s tranzitno metodo: ko planet potuje med »pogledom« teleskopa in ploskvijo zvezde, ta za drobec izgubi sijaj (zvezda lahko nekoliko potemni tudi zaradi drugih vzrokov, zato je bilo sprva obstoj planetov težko potrjevati). Z Zemlje lahko opazujemo tranzita Venere in Merkurja, ki ju na sončevi ploskvi ob prehodu vidimo kot majhno pikico. Sonce v tem primeru izgubi sijaj, ki pa je za naše oči seveda neopazen.



Maja 2013 se je Keplerju pokvaril drugi od štirih žiroskopov, ki so satelit držali v pravilnem položaju, za pravilno usmeritev so morali delovati trije. Tako se je končala prvotna odprava, a inženirji so našli način, da je bil teleskop pravilno usmerjen in je še naprej izkoriščal sončno svetlobo. Junija 2014 se je začel drugi del odprave, ko je teleskop, dolg okoli 4,7 metra in s premerom 2,7 metra, vsake tri mesece spremenil opazovalno območje. V tem delu odprave teleskop ni bil tako učinkovit, a je kljub temu odkril več kot 400 eksoplanetov.

S teleskopom so dokazali, da so skalnati planeti, kakršna je Zemlja, precej pogosti v naši galaksiji. Najbolj vznemirljiva so bila razumljivo odkritja planetov v tako imenovani zlatolaskini coni, torej na takšni razdalji od svoje zvezde, ki na planetu dovoljuje obstoj tekoče vode. Ta je po našem razumevanju ključna sestavina za življenje.

Nekaj najzanimivejših odkritij

Prvi skalnati planet, ki ga je zaznal teleskop, je bil Kepler-10b – nekoliko večji od Zemlje in kar dvajsetkrat bližje svoji zvezdi kot je Merkur Soncu, zato ji ves čas kaže isto stran. Prav zato je ta stran razbeljena lava in ni možnosti, da bi bilo na njem življenje.



Kepler-16b, katerega odkritje so objavili septembra 2011, kroži okoli dveh zvezd, zato so ga nemudoma primerjali z domačim planetom Anakina Skywalkerja iz Vojne zvezd. To je bil prvi odkriti planet v binarnem sistemu in leži okoli 200 svetlobnih let od nas. A v nasprotju s fiktivnim planetom Tatooine je Kepler-16b mrzel planet, delno skalnat, delno plinast, velik kot Saturn in najverjetneje na njem ni življenja. Zvezdi, ki sta manjši in hladnejši od Sonca, obkroži v 229 dneh.

Decembra 2011 so objavili, da so našli planet Kepler-22b v območju, primernem za razvoj življenja. Na planetu, ki je 2,4-krat večji od Zemlje, bi lahko bila tekoča voda. Njegova zvezda je nekoliko manjša od naše, obkroži jo v 289 dneh.



Aprila 2014 pa je prišla takrat spektakularna novica, da je Kepler odkril prvi skalnati planet, po velikosti skoraj enak Zemlji, ki je v zlatolaskini coni. Kepler-186f leži v sistemu Kepler-186, okoli 500 svetlobnih let od nas. Družbo mu delajo še štirje planeti, njihova zvezda pa je klasificirana kot rdeča pritlikavka. Planet svojo zvezdo obkroži vsakih 130 dni, od nje prejme tretjino energije, kolikor je Zemlja prejme od Sonca. Na površju je opoldne tako svetlo, kot je pri nas kakšno uro pred sončnim zahodom. Kepler je našel še veliko podobnih planetov, med drugim pa odkril tudi planeta Kepler-62e in Kepler-62-f z globalnima oceanoma brez kopnega.

Veliko prahu je dvignila tudi Tabbyjina zvezda ali KIC 8462852, okoli 1480 svetlobnih let od nas. Kepler je namreč izmeril nenavadno nihanje sija zvezde in hitro so vzniknile ideje o vesoljski megastrukturi – Dysonovi sferi, ki kroži okoli zvezde in izkorišča vso njeno energijo, a precej bolj verjetne so druge razlage. Med drugim so znanstveniki menili, da bi lahko šlo za ostanke razpadlega kometa, planeta ali lune ali velikanski oblak zvezdnega prahu, ki je ostal po oblikovanju zvezde.

Razen nekaj osnovnih značilnosti astronomi o naštetih planetih vedo bore malo. A to bi se lahko spremenilo še letos, ko bo začel delovati Webbov teleskop, ki bo podrobneje spoznaval sestavo eksoplanetov.

In nato mu je zmanjkalo goriva

Kepler je imel ob izstrelitvi na krovu 12 kilogramov hidrazina, ki ga je porabljal za spreminjanje položaja pri opazovanju ali pri pošiljanju podatkov na Zemljo. Goriva mu je zmanjkalo 30. oktobra 2018, dva tedna pozneje, 15. novembra, pa so iz Nase sporočili, da so velikega iskalca planetov upokojili. Takrat je bil v orbiti že njegov naslednik, satelitski teleskop Tess, ki so ga izstrelili aprila 2018. Evropska vesoljska agencija je nato decembra 2019 v orbito poslala še satelit Cheops, ki pa ima nekoliko drugačno vlogo – ne išče namreč novih planetov, ampak natančneje meri velikosti že znanih, iz česar lahko nato izračunajo okvirno maso, gostoto in kompozicijo planeta.