Prvi infrardeči astronomski satelit

Minuli teden smo videli, kaj zmore najnovejši vesoljski teleskop, ki vesolje opazuje v infrardeči svetlobi. Webb je navdušil z izjemnimi posnetki in podatki.

Dih jemajoče: vesoljske agencije predstavile vesolje v novi luči

Pionirski satelit, ki je odprl okno v vesolje v infrardeči svetlobi, pa je bil IRAS ali Infrardeči astronomski satelit, ki so ga izstrelili 25. januarja 1983. Pokazal je, da je vesolje zelo bogato z viri, ki jih je mogoče opazovati v infrardeči svetlobi. Zaznal je okoli 350.000 infrardečih virov, s čimer je v začetku 80. let prejšnjega stoletja za kar 70 odstotkov povečal število znanih astronomskih virov, navajajo na spletni strani Nasinega laboratorija za reaktivni pogon (JPL).

V odpravi, ki so jo pripravili Nasa, nizozemska agencija za vesoljske programe in britanski svet za znanstvene in inženirske raziskave, so naleteli tudi na nekaj nepričakovanih odkritij. Med drugim so odkrili šest kometov, med temi 126P/IRAS, 161P/Hartley-IRAS in IRAS-Araki-Alcock (C/1983 H1), tri asteroide, med temi 3200 Phaethon in 3728 IRAS, pri zvezdah Vega in Fomalhaut pa je satelit zaznal nekatere motnje, ki so kazale na to, da lahko tudi ob drugih zvezdah obstajajo planeti (spomnimo, prvi eksoplanet so odkrili šele v začetku 90. let, za odkritje 51 Pegasija b leta 1995, ki velja za prvi potrjeno odkriti eksoplanet, sta Michel Mayor in Didier Queloz leta 2019 prejela Nobelovo nagrado za fiziko). Kasneje so pri Fomalhautu res odkrili objekt, katerega narava pa je stvar razprave. Najprej je veljal za planet, zdaj menijo, da gre za oblak prahu, tudi pri Vegi ni še povsem jasno, kako je s planeti, marca lani so objavili, da okoli nje morda kroži izjemno vroč planet, velik kot Neptun.

Nobelovo nagrado za fiziko dobijo odkritelja eksoplaneta 51 Pegasi b in oče kozmologije

Satelit IRAS je v infrardeči svetlobi, s katero lahko pogleda skozi pline in prah, razkril precej več kot vsi dotedanji teleskopi, v štirih valovnih dolžinah infrardečega spektra je pregledal kar 96 odstotkov neba. Po desetih mesecih delovanja mu je zmanjkalo tekočega helija, zato se je segrel in opazovanje ni bilo več mogoče. Satelit še vedno kroži v orbiti okoli Zemlje. Konec januarja 2020 je bila okoli petodstotna možnost, da bi se zaletel s satelitom GGSE-4 ameriške vojske, a se k sreči to ni zgodilo.