Še kar si nismo napasli oči na najnovejših posnetkih našega vesolja, ki jih je priskrbel najzmogljivejši vesoljski teleskop James Webb. Teleskop je plod dveh desetletij dela največjih znanstvenih in inženirskih umov, združenih pod okriljem ameriške, evropske in kanadske agencije, in med sodelujočimi znanstvenicami in znanstveniki je tudi slovenska astrofizičarka prof. dr. Maruša Bradač, ki raziskuje vesolje, ko je bilo še »otročiček«, in skrivnostno temno snov, za katero pravzaprav vedo le, da obstaja in da pomembno vpliva na galaksije.

Dih jemajoče: vesoljske agencije predstavile vesolje v novi luči

Je del znanstvene ekipe kanadske vesoljske agencije, ki je razvila kamero in spektrograf Niriss. Teleskop je opremljen s štirimi kamerami (bližnje infrardečo kamero Nircam, bližnje infrardečim spektrografom Nirspec, srednjevalovno infrardečim instrumentom Miri ter kamero in spektrografom Niriss), prednost Nirissa je, da posname spektre celotnega vidnega polja; tako bodo v podatkih lahko odkrili objekte, ki jih prej nismo poznali. Kamera bo znanstvenikom pridobila podatke o sestavi atmosfer eksoplanetov, s čimer bomo korak bliže odgovoru, ali se je še kod drugod razvilo življenje in iz kakšnih elementov so oddaljene galaksije in zvezde.

Od temnega veka do prve svetlobe

Profesorica z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko (FMF) je bila prav tako navdušena nad osupljivimi Webbovimi posnetki, vendar bolj kot na fotografije komaj čaka, da se bo lahko zakopala v znanstvene podatke, da bo v njih poiskala odgovore na vprašanja, ki so povezana z začetkom vesolja. Kako so nastale prve galaksije? Iz česa so sestavljene? Kako se je vesolje iz temnega veka, torej iz časa, ko je bil v njem le nevtralni vodik, spremenilo v ionizirano stanje? Za to raziskovanje je letos prejela prestižni projekt Evropskega raz­iskovalnega sveta (ERC) za uveljavljene raziskovalce, vreden 2,1 milijona evrov. Poleg z Webbom (na njem je dobila več kot 200 opazovalnih ur) dela še z nekaterimi drugimi najzmogljivejšimi vesoljskimi in zemeljskimi teleskopi. Okularjev ti že dolga leta nimajo več, podatki priromajo na računalnik in tako je vseeno, kje živiš. Po gimnaziji v Mariboru (Maruša Bradač prihaja iz Slovenske Bistrice) in študiju na ljubljanski fakulteti je odšla v Nemčijo, kjer je na univerzi v Bonnu doktorirala, nato v ZDA, kjer je bila dolga leta profesorica na Univerzi Davis v Kaliforniji. V intervjujih je vedno povedala, kako pogreša Slovenijo in kako zelo se rada vrača domov. Letos se je vrnila za stalno. »Domotožje sem imela, ko sem živela tam (v Kaliforniji). Zdaj sem spet doma. In domotožja ni več.«

Seveda se je moral pred to odločitvijo tok dogodkov odviti v pravo smer, delo še tako vrhunskega znanstvenika je na koncu odvisno od pridobljenih sredstev. Dobila je priložnost na FMF, prejela je sredstva ARRS, nato še projekt ERC, ki ji bo omogočal nadaljevanje raziskav in oblikovanje raziskovalne skupine. Pričakuje in veseli se, da bo v raziskavah naletela na nova vprašanja, ki jih zdaj znanstveniki še ne morejo niti zastaviti, ker preprosto ne vedo, kaj vse vesolje še skriva v svojem rokavu. »Webbov teleskop nam daje nov pogled v vesolje in že zgodovina nas uči, da smo vsakič, ko smo v nebo usmerili nov teleskop, odkrili nekaj povsem novega. Doživeli smo odkritja, ki jih nismo pričakovali. Zastavljene meritve in opazovanja so pomembni, ampak pri takih projektih je najbolj zanimivo tisto, za kar zdaj sploh ne vemo, da nas čaka.«

»Sedem let sem imela, ko mi je oče na morju kazal zvezde, in takrat sem se odločila, da bom astrofizičarka.« FOTO: Jože Suhadolnik

Da bo znanstvenica, je vedela že pri sedmih letih. Njen navdih je bil in je še vedno njen oče, dr. Zlatko Bradač, zdaj upokojeni profesor fizike na mariborski fakulteti za naravoslovje in matematiko. »Sedem let sem imela, ko mi je na morju kazal zvezde, in takrat sem se odločila, da bom astrofizičarka.« Še resnejši je ta sklep postal med študijem. Zdaj je tudi sama predavateljica in njen zgled ostaja oče, ki ji je, kot je povedala, »fizikalne pojave znal razložiti, ko sem bila stara sedem let, ko sem jih imela dvajset in sem fiziko študirala, enako velja danes, ko sem sama profesorica. To je dar, ki se ga je težko naučiti. Pogosto nas cenijo le po zahtevnosti raziskav, številu objavljenih člankov, pridobljenih sredstvih, a naše največje poslanstvo so ravno predavanja in študenti.«

Tudi znanje o koncu vesolja je pomembno

Jasnost razlaganja Marušo Bradač zagotovo odlikuje, ko jo kot novinarka pokličem in povprašam o zapletenih astronomskih pojavih in konceptih. Tako na strokoven, a preprost način razloži, kako jate galaksij delujejo kot povečevalno steklo, čemur se strokovno reče gravitacijsko lečenje, in denimo razkrijejo eno najstarejših zvezd Earendel, pri raziskavi katere je sodelovala. Svetloba te zvezde je potrebovala kar 12,9 milijarde let, da je dosegla Zemljo. Vesolje je staro 13,8 milijarde let. O fiziki rada predava karseda širokemu občinstvu in kot poudarja, »fizika ni težka in nerazumljiva, potreben je samo dober pristop«.

Ko pa ne zre v temnino vesolja, se najraje podi po belih strminah. Smučanje je njena velika strast, poleti se poda na gorsko kolo ali se potopi v morje. Ni pa presenečenje, da se je vseh hobijev lotila tudi z znanstvene plati in preučila (ter o tem pisala tudi za Delovo Znanost), kateri fizikalni zakoni veljajo in kako vplivajo, ko stoji na smučkah, ali bi bil v smučanju hitrejši slon ali zajec ter da so snežinke šesterokrake.

Ves čas ste smučali na vodi

Naš planet je tu na obrobju galaksije dokaj nepomemben, če pogledamo celoten ustroj, vendar kot je dejal astronom Carl Sagan, so na tem planetu živeli in živijo vsi, ki ste jih kdaj imeli radi, zato tudi slovensko astrofizičarko žalosti in boli, da z njim delamo mačehovsko. »Do naslednjega planeta, ki ima na površju razmere za tekočo vodo, bi tudi z današnjo najboljšo tehnologijo pot trajala večdesettisoč let. V eno smer,« opominja Maruša Bradač. ●