Zbogom, Spitzer, in hvala za vse fotone

Tridesetega januarja je bil žalosten dan za astronomijo. Ugasnili smo Spitzerja, enega od treh velikih vesoljskih teleskopov. Ko smo mu poslali še zadnji signal in nato z njim prekinili komunikacijo, je bilo, kot bi umrl drag prijatelj; veš, da je tam nekje daleč, a ti je hudo, ker se z njim ne moreš več pogovarjati.

Skupaj s Hubblom, ki proučuje vesolje predvsem v vidni svetlobi, in Chandro, ki ga proučuje v rentgenski, je Spitzer sestavljal trojček tako imenovanih velikih vesoljskih teleskopov pod okriljem Nase. V nasprotju s Hubblom, ki kroži »le« 500 kilometrov nad Zemljo, smo Spitzerja leta 2003 poslali v tirnico, ki sledi Zemlji, ko ta kroži okoli Sonca. Razlog je v tem, da Spitzer opazuje v infrardeči svetlobi, zato mora obratovati pri nižji in bolj konstantni temperaturi kot Hubble. Ta pri kroženju okoli Zemlje nenehno prehaja iz sončne na senčno stran in tako se njegova temperatura spreminja, bližina Zemlje ga tudi dodatno segreje.

Spitzer pa potuje po isti poti kot Zemlja, a počasneje od nje in se zato vedno bolj oddaljuje od nas. Šest let po izstrelitvi je bil 100 milijonov kilometrov daleč, danes je ta razdalja že 250 milijonov kilometrov. Prav oddaljenost ter s tem otežena komunikacija in pomanjkanje denarja za odpravo so bili razlogi, da smo teleskop ugasnili.


 

Odgovori na velika vprašanja

Spitzer je v 17 letih delovanja pustil zapuščino, ki je nihče ni napovedal. Ko je bil zasnovan, smo upali, da bomo lahko raziskovali nastanke zvezd v naši in sosednjih galaksijah, izvedeli nekaj več o rjavih pritlikavkah. Nihče takrat ni vedel za planete okoli drugih sonc in kako daleč so prve galaksije, kaj šele da bi jih lahko zaznali. Spitzer pa je z zbiranjem infrardečih fotonov in z odkritji presenetil tudi astronome, ki so ga zasnovali.

Z opazovanji smo odgovarjali na nekaj zelo osnovnih vprašanj, ki si jih človeštvo postavlja že od nekdaj. Od kod prihajamo? Kako se je razvijalo vesolje? Ali smo sami? Z njim smo ugotovili, da so prve zvezde in galaksije nastale že kmalu po velikem poku pred več kot 13 milijardami let. Te galaksije so se potem združevale in nastale so galaksije, kot jih poznamo danes, ena izmed njih je tudi naša Rimska cesta. Razvoj vesolja je Spitzer odkrival z raziskavami razvoja zvezd v galaksijah.

Morda največje odkritje pa je prišlo prav pri zadnjem vprašanju. Na to, ali smo sami v vesolju, sicer ne moremo odgovoriti zanesljivo, vemo pa, da ima skoraj vsaka zvezda svoj planetni sistem. Prav Spitzer je odkril sedem planetov v velikosti naše Zemlje v neposredni bližini rjave pritlikavke Trappist-1. Vsaj trije ležijo v območju, primernem za življenje, kar pomeni, da temperatura na površju omogoča obstoj vode v tekočem stanju.
 

Majhen, a ambiciozen

Čeprav smo s Spitzerjem prekinili komunikacijo, vemo, da še vedno lebdi za nami, z njim pa tudi velik arhiv podatkov, v katerem astronomi še vedno najdemo presenečenja. V marsičem je bil celo boljši od Hubbla, pa čeprav je vedno v njegovi senci. Tudi o vesoljskem teleskopu Jamesa Webba govorimo le kot o mnogo boljšem nasledniku Spitzerja, čeprav ima slednji kar nekaj prednosti. Izjemen uspeh odprave ni samo posledica dolge življenjske dobe (namesto načrtovanih pet je opazoval kar 17 let), ampak tudi ambiciozne zasnove. Čeprav ima precej manjše zrcalo od konkurentov (85 cm premera v primerjavi z 2,4-metrskim Hubblovim in 6,5-metrskim Webbovim), pa ima veliko in zmogljivo srce – kamero, s katero je naredil ogromno posnetkov, in prav količina podatkov je omogočila vsa ta odkritja. Zato hvala, Spitzer, tvoj skrajno nepomembni modro-zeleni planetek ti je hvaležen za res edinstven pogled v vesolje.



------------------
Dr. Maruša Bradač je profesorica na oddelku za fiziko in astronomijo na univerzi v Davisu (University of California). Proučuje lastnosti temne snovi in prve galaksije, ki so nastale v vesolju, ter tako išče odgovore na najbolj temeljna vprašanja o razvoju in prihodnosti vesolja. Je vodja več velikih opazovalnih projektov na največjih observatorijih in satelitih, med drugim je do njegovega konca vodila več projektov s Spitzerjevim vesoljskim teleskopom in tudi objavila pregledni članek v reviji Nature Astronomy o opazovanju prvih galaksij s Spitzerjem.