Neomejen dostop | že od 9,99€
Asist. dr. Jana Brankovič, dr. vet. med., je zaposlena na Inštitutu za predklinične vede Veterinarske fakultete UL.
Pri svojem raziskovalnem delu najpogosteje uporabljam svetlobni mikroskop s kamero. Omogoča mi ogled živalskih tkiv, ki prostemu očesu niso vidna. Zaradi uporabe različnih tehnik vizualizacije tkiv so ta zelo pisano in včasih nenavadno obarvana. Na primer: najbolj uporabljena tehnika (tudi v pedagoškem procesu) je barvanje s hematoksilinom in eozinom, kjer se tkiva obarvajo rožnatovijoličasto. Mikroskopiram predvsem rezine vzdolžno rezanih stegnenic in golenic živali, uporabljenih v poskusu.
Večinoma proučujem spremembe na kosteh in sklepih, ki so nastale zaradi izpostavitve kakšni strupeni snovi (na primer okoljskemu onesnaževalcu). Živali so namensko izpostavljene snovi v poskusu in ugotavljamo učinek te snovi oziroma dejavnika na različna tkiva v organizmu (različna količina, vnos snovi, različen spol ali starost živali). Včasih so kosti spremenjene tudi zaradi genetskih ali neznanih oziroma neraziskanih faktorjev.
Znanost omogoča napredek na vseh področjih. Včasih je ta za nas prehiter, včasih gre v »napačno smer«, a prav je, da ne obstane na mestu. Da človek poleg fizične ohranja tudi dobro mentalno kondicijo.
Moje raziskave sodijo na področje temeljne znanosti, tako da ne gre za neposreden prispevek dobrobiti človeštva v smislu neposredne uporabe rezultatov (na primer odkritje novega zdravila). Trenutno proučujem kosti pri piščancih brojlerjih, pri katerih se raziskuje, kako bi različna prehrana (denimo več vlaknin) vplivala na razvoj piščanca, to je na hitrost rasti, kakovost mesa, lokomotorni sistem ipd., saj je to pitovna žival, proizvodnja pa se vrti okoli ekonomike reje, ki ni nujno v dobrobit živali.
Pot v raziskovalne vode ni bila načrtovana. Po študiju sem delala na različnih veterinarskih področjih in po porodniškem dopustu po naključju naletela na prosto delovno mesto asistenta na veterinarski fakulteti. K poučevanju sodi tudi raziskovalno delo in tako sem se znašla tudi na tej poti.
Trenutno je v prostem času moj glavni fokus družina oziroma otroci. Sicer pa rada planinarim po slovenskih gorah, uživam lepote narave, se čim bolj ogibam družbenim omrežjem in se rajši družim v živo.
Mislim, da ne gre za eno lastnost in da se te razlikujejo glede na področje raziskovanja. Nekje sta pomembnejša natančnost in »ostro oko«, drugje bolj umetniška žilica in ustvarjalnost, domišljija. Ena od lastnosti, ki se po mojem mnenju, ne poudarja dovolj pri »dobrem znanstveniku«, je sposobnost sodelovanja v ekipi, mreženje, družabnost – vsaj na našem področju oziroma tam, kjer trenutno delam. Sicer pa, kaj sploh pomeni biti »dober znanstvenik«? Da uspešno pridobivaš projekte, da uspešno vodiš svojo delovno ekipo (laboratorij), da članki kar letijo izpod tvojega peresa ali da znaš dosežke svoje ekipe na razumljiv način predstaviti drugim, študentom in javnosti? En človek ima težko vse naštete lastnosti, zato sta potrebna dobra ekipa in sodelovalni duh v njej.
Najprej pomislim na umetno inteligenco.
V mladosti sem sanjala o vesolju in o tej ideji. Potem sem ugotovila, da je Zemlja prelepa in Slovenija še precej neodkrita. Če bi bila priložnost, pa seveda. Zakaj ne?
Vodni vir, ki je najbolj zelen. V osnovi pa bi miselnost obrnila in začela iskati rešitve za manjšo porabo energije, namesto tega, kje je lahko proizvedemo še več.
S Charlesom Darwinom in »razlogom« za njegovo potovanje, ki je tako spremenilo tok zgodovine – Robertom FitzRoyem.
Knjigi Planet B Boštjana Videmška in še posebej Berem, da se poberem Mihe Kovača.
Konj hodi po kopitih, kar pri človeku predstavlja konice nohtov na prstih rok in nog.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji