Pred pol stoletja v vesolje poslali stekleničko s sporočilom o človeštvu

Glede na veličino vesolja se zdi, da nikakor ne moremo biti edina (inteligentna) živeča bitja v njem, pa vendar se še vedno sprašujemo »kje so vsi«. Šestnajstega novembra 1974 smo v kozmični ocean vrgli stekleničko s sporočilom, zdaj pa lahko le čakamo in upamo, da jo bo kdo pobral in nam prijazno (!) odgovoril.

Nekaj osnovnih informacij o človeštvu so tistega dne iz radijskega observatorija Arecibo v Portoriku poslali proti zvezdni kopici Messier 13 (M13), od 22.000 do 25.000 svetlobnih let od nas. Odgovora seveda nihče ne pričakuje, če že, bo prispel čez okoli 50.000 let (vprašanje je, kakšna bo takrat Zemlja, kaj bo z nami, bomo sploh imeli tehnologijo, da bi lahko sprejeli odgovor?).

Bolj kot da bi bilo resen poskus vzpostavljanja stika z vesoljci, je bilo sporočilo namenjeno demonstraciji napredka tehnologije. Hkrati pa so se porodila vprašanja, ali bomo sploh znali komunicirati z bitji od daleč daleč stran in ali tako kot mi tudi ona oprezajo za drugimi in skušajo vzpostaviti stik.

Ideja o sporočilu v preprostem dvojiškem sistemu se je utrnila legendarnemu astronomu in takratnemu direktorju observatorija Franku Draku, avtorju znamenite Drakove enačbe, s katero ocenjujemo možnosti razvoja življenja v vesolju, potem ko mu je njegova asistentka Jane Allen namignila, da bi bil to zelo zanimiv del vnovičnega zagona observatorija.

Vsebino je sestavil s kolegi in študenti univerze Cornell Richardom Isaacmanom, Lindo May, Jamesom C. G. Walkerjem, na pomoč je priskočil tudi astronom in popularizator znanosti Carl Sagan. Sporočilo iz Areciba sicer ni bilo prvo sporočilo vesolju, Sovjeti so leta 1962 z ukrajinskim radarskim satelitom v Jevpatoriji proti Veneri v morsejevi abecedi poslali tri besede: mir (mир sicer lahko pomeni mir ali svet), Lenin in ZSSR. Še pred sporočilom iz Areciba je Nasa marca 1972 in aprila 1973 izstrelila sondi Pioneer 10 in 11, opremljeni s plaketami, na katerih so upodobljeni moški in ženska, naše osončje in zemljevid, kje to leži (idejni oče plaket, tako kot zlatih plošč na Voyagerjih, ki sta v vesolje poletela leta 1977, je bil Carl Sagan, pri vsebinski zasnovi je sodeloval tudi Drake).

Observatorij Arecibo s premerom 305 metrov so odprli leta 1963, desetletja je bil to najboljši radijski teleskop, ki ga je premoglo človeštvo (zdaj je največji radijski teleskop kitajski Fast s premerom 500 metrov). Sporočilo so poslali ob vnovičnem zagonu observatorija po večji nadgradnji pred 250 gosti.

»Kot prvi strukturiran poskus komuniciranja z nezemeljsko inteligenco je sporočilo pomenilo prelomnico, ne samo tehnološko, ampak tudi filozofsko,« je za portal Supercluster dejal Jonathan Jiang iz Nasinega laboratorija za reaktivni pogon JPL.

Preprosto in kratko

Celotno sporočilo je sestavljeno iz 1679 bitov, razporejenih v 73 vrstic s 23 znaki na vrstico; s teleskopom so sporočilo na frekvenci 2380 megahercev oddajali nekaj manj kot tri minute (s to frekvenco bi bil za morebitne opazovalce signal za čas trajanja zelo svetel). Drake je v knjigi Is Anyone Out There? opisal, da je želel kratko oddajanje, da se gostje ne bi dolgočasili.

Razdelimo ga lahko na sedem delov. Najprej so naštete številke od ena do deset (na fotografiji zgoraj belo), nato atomska števila elementov vodika, ogljika, dušika, kisika in fosforja, ki sestavljajo DNK (na fotografiji vijolično). Te številke so nam sicer pomenljive. Vendar »ali bi nezemljan razbral, da seznam številk 1, 6, 7, 8 in 15 označuje kemične elemente, ki so nujni za razvoj življenja na Zemlji,« se je za Supercluster vprašal Doug Vakoch, predsednik organizacije METI za ustvarjanje in prenašanje sporočil vesolju. »Danes bi pri oblikovanju medzvezdnega sporočila, ki bi posredovalo temeljna načela kemije, te številke vgradili v periodni sistem, da bi dodali več konteksta,« je povedal.

Sledijo formule spojin, ki sestavljajo nukleotide DNK (zeleno), in ocenjeno število nukleotidov DNK v človeškem genomu ter grafični prikaz strukture dvojne vijačnice DNK (belo in modro).

V sporočilu so tudi informacija o višini povprečnega človeka (176 centimetrov) in človekova podoba (rdeče) ter število ljudi na Zemlji (belo ob človeku), ki je bilo takrat približno štiri milijarde (do danes se je podvojilo), podoba našega osončja (rumeno), vključno s Plutonom (ki so ga v pritlikavi planet degradirali leta 2006), in prikaz teleskopa Arecibo s premerom (vijolično na dnu). Bitja, ki bi sporočila prejela, bi dvojiški sistem nekako morala dekodirati v črno-bel vizualni vzorec (na fotografiji je v barvah za lažje razumevanje).

Ilustracija moškega in ženske na Pioneerjevih plaketah je bila deležna ostre kritike – oba sta gola, moški ima dvignjeno roko, zato so upodobitev kritizirali kot spolno pristransko, največ očitkov pa je bilo, da sta preveč »bela«. Sagan je močno obžaloval, da sta videti kot pripadnika bele rase, kar sicer ni bil njegov namen, želel je, da bi bila karseda rasno neopredeljena. Tudi pri človečku iz dvojiškega sporočila ni šlo brez pripomb.

Drake (tako kot Sagan) se je zavzemal za spolno enakopravnost. V svoji knjigi je opisal, da je bilo ustvariti podobo človeka z nekaj piksli zahtevna naloga, še posebej, kako na tak način narisati podobo, za katero bo jasno, da je ženska. Želel je, da bi bila brezspolna, pa je »izpadla kot nekakšna gorila«, tako zdaj spominja na moškega. Uporabil je povprečno višino človeka 176 centimetrov, koliko je bil visok tudi sam, zato se je v knjigi spraševal, ali se ni podzavestno nekako želel teleportirati k zvezdam.

»Če bi danes skušali ustvariti takšno sporočilo, bi gotovo uporabili veliko bolj vključujoč intelektualni pristop kot takrat. V bistvu je 90 odstotkov tega sporočila ustvaril takrat 44-letni belec, ki je delal sam,« je za National Geographic povedal Richard Isaacman, takrat podiplomski študent na univerzi Cornell, nato je dolgo let delal za Naso. Isaacman je predlagal, da bi tretji planet od sonca nekoliko izstopal, da bi vesoljci vedeli, da smo tam.

Nekateri so menili, da ni najbolj pametno proti vesolju vpiti, »tu smo, tu smo«, češ da lahko pritegnemo nezaželene goste. V modernem svetu Zemlja ni nevidna, saj tehnologija oddaja različna elektromagnetna valovanja, toda nezemeljske civilizacije bi morale imeti razvito dovolj napredno tehnologijo, da bi zaznali natančno, kaj se dogaja na naši modri frnikoli.

Po sporočilu iz Areciba je naslednje sporočilo vesoljcem poslal ruski astronom Aleksander Zajcev leta 1999 iz Jevpatorije, sledilo je še nekaj drugih, med temi oglasno sporočilo, organizacija METI je leta 2017 poslala signal proti Luytenovi zvezdi, ki je od nas oddaljena 12 svetlobnih let. Ob 45. obletnici slovitega sporočila iz Areciba je na pobudo observatorija stekla študentska pobuda, da bi oblikovali posodobljeno različico, a je ne bi nujno poslali. Ta možnost je nato tako ali tako odpadla. Observatorij Arecibo je namreč leta 2020 žalostno propadel, ko se je sesul sam vase, ameriška nacionalna znanstvena fundacija se za obnovo ni odločila.

»Danes je sporočilo iz Areciba tudi ganljiv opomin na krhkost in izgubo. Teleskop, s katerim so ga poslali, se je sesedel, moj oče je umrl (septembra 2022). Včasih mi je v tolažbo, da je del njega še vedno tam zunaj na večnem potovanju. Frank Drake nikoli ni zapustil Zemlje, njegovo – naše sporočilo pa je zdaj 50 svetlobnih let stran od nas,« je v članku za Scientific American napisala njegova hči Nadia Drake, znanstvena novinarka.