Biodiverzitete smo se ljudje sprva bali. Čeprav smo bili od nje prehransko odvisni, nas je tudi ogrožala. Postali smo plen večjih in močnejših bitji ali pa so nas pokosili drobni zajedavci. Sledila so stoletja čudenja, opazovanja in zbiranja podatkov, ki so bila pred okoli 250 leti okronana z linnejevsko klasifikacijo organizmov, katere duha je v naše kraje že v 18. stoletju vpeljal idrijski zdravnik in naravoslovec Joannes A. Scopoli.

S Scopolijem smo Slovenci začeli odkrivati svet okoli nas po načelih sodobne znanosti. Kljub temu po 250 letih še vedno ne moremo reči, da poznamo vso slovensko biodiverziteto. S tehnološko vse bolj naprednimi metodami odkrivamo do sedaj skrite vrste, z ekološkimi raziskavami spoznavamo tudi druge ravni biodiverzitete. Ta kroji naše okolje, kvaliteto življenja in gospodarsko ekonomičnost našega bivanja.


 

Poleg vrstne pestrosti biodiverziteto gradijo še odnosi med organizmi, ki se spletajo v kompleksni ekosistem. Foto Davorin Tome

Zaostajanje in razvojni izzivi

Domoznanstvene raziskave slovenskega jezika, kulture in zgodovine so del narodove identitete in brez njih tudi o državnosti ne bi mogli govoriti. Ob tem pa ne smemo pozabiti na slovensko naravoslovno domoznanstvo, zlasti na raziskave slovenske biodiverzitete. Z njimi odkrivamo, v kakšnem okolju živimo in s katerimi organizmi si ga delimo ter kako ekosistemi, ki nas obkrožajo, delujejo.

Slovenska biotska pestrost je edinstvena, saj imamo veliko endemitov – vrst, ki jih ne bomo našli nikjer drugje na svetu, in smo globalno odgovorni za njihovo ohranitev. Kljub temu ostajajo raziskave slovenske biodiverzitete obrobna tema sodobne slovenske znanstvene politike. Povedno je, da še vedno nimamo seznama slovenske biodiverzitetne dediščine, seznama endemitov, že skoraj 30 let starega rdečega seznama ogroženih vrst pa nismo obnovili niti enkrat, čeprav je praksa obnavljanja takih za državno naravovarstvo ključnih dokumentov v drugih državah vsaj petletna.



Po drugi strani nam dediščina slovenskih biodiverzitetnih raziskav v sodobni znanosti odpira kup razvojnih izzivov in priložnosti na področju znanosti, biotehnologije in upravljanja z okoljem. O okoljskih problemih lahko denimo brez znanosti le ugibamo, ukrepi, narejeni na teh predpostavkah, pa so pogosto neučinkoviti, če ne celo škodljivi.
 

V omrežju Natura 2000 varujemo tudi repaljščico, in sicer stanje populacije iz leta 2004, čeprav je bila vrsta že takrat zdesetkana. Foto Davorin Tome

Podnebne in ekosistemske spremembe

Sodobna biodiverzitetna znanost vrst ne vidi več kot nabora evolucijskih oblik, temveč kot funkcionalne enote, ki v okolju niso izolirane, ampak so z njim v nenehni interakciji. Če smo se še pred desetletjem spraševali, ali so podnebne spremembe stvarni ali navidezni problem, je to danes spričo sprememb, ki jih opažamo v okolju, precej jasno dejstvo.

Fiziološke raziskave organizmov na Nacionalnem inštitutu za biologijo (NIB) so pokazale, da je metabolni ustroj vrst, ki naseljujejo večje nadmorske višine, precej drugačen od vrst, ki živijo v nižinah, zato vzroki izumiranja višinskih vrst niso več le ugibanja. Spremembe zaradi upadanja biodiverzitete so lahko pospremljene z izginjanjem enih in hkrati širjenjem drugih vrst. Monitoringi biodiverzitete nakazujejo na silovite ekosistemske spremembe, ki se kažejo v podiranju populacijskih ciklov, populacijskih izbruhih nekaterih vrst in v popolnem izginotju drugih. Tako imenovana mišja leta in z njimi povezane bolezni se v zadnjem desetletju vrstijo, žuželke so se iz številnega mrčesa spremenile v vedno redkejše prikazni, razredčile so se populacije za kmetijstvo nujnih opraševalcev in celo nekoč zatirani škodljivci so se znašli na seznamih ogroženih in izginjajočih vrst.



Vedno pogosteje se pojavljajo nove invazivne tujerodne vrste, saj so poti vnosov na široko odprte. Tudi nedavno širjenje koronavirusa ni nič drugega kot primer neobrzdane invazije tujerodnega organizma, ki jo dobro čutimo, saj smo njegova neposredna tarča ljudje sami. Mnoge druge vrste švignejo mimo nas skoraj neopažene, vsaj dokler ne povzročijo kakšne škode.
 

Brez biodiverzitete ni samočistilne sposobnosti vode in pitna voda je ekosistemska storitev, ki nam jo brezplačno omogoča biodiverziteta. Foto Davorin Tome

Ekosistemske storitve

V ekosistemu je biodiverziteta povezana v prehranjevalne mreže, kjer ene vrste proizvajajo, druge plenijo, tretje so plen, četrte se hranijo z odmrlimi organizmi in biomaso razgrajujejo. Tako biodiverziteta omogoča procese kroženja snovi in pretoka energije in vzdržuje številne ekosistemske storitve, ki zagotavljajo človeku in drugim živim bitjem ugodno življenjsko okolje. Poleg dobrin, ki nam jih dajejo ekosistemi, so pomembne ekosistemske storitve še uravnavanje podnebja in širjenja bolezni, čiščenje vode in zraka ter opraševanje in nastajanje rodovitne prsti.

Ohranjeni ekosistemi pa omogočajo človeku tudi estetska doživetja in rekreacijo. Raziskave na NIB so pokazale, da številni antropogeni pritiski na tekoče vode, od spreminjanja pretokov, zamuljevanja, kmetijske rabe prostora, do obremenjevanja voda s hranili in onesnažili, spreminjajo sestavo in metabolizem mikrobnih združb v rečnih biofilmih in s tem krnijo procese čiščenja vode tako v rekah kot v podtalnici. Ko se biodiverziteta manjša, postajajo prehranjevalne mreže preprostejše in samočistilna sposobnost vode manj učinkovita.
 

Naravo varujemo premalo ambiciozno

Svetovna biodiverziteta se krči, k čemur veliko pripomoremo ljudje. Tu in tam skušamo stvari tudi popraviti. V kmetijski krajini, kjer so zaradi narave dogodkov naši vplivi veliki, se kot eden izmed naravovarstvenih ukrepov uveljavlja puščanje pasov neobdelane zemlje. Raziskovalci ugotavljamo, da so učinki ukrepa pozitivni. Pa smo z njimi zadovoljni? V resnici ne.



Pozitivno je, da je biodiverziteta dobila zatočišče, ki ga prej ni imela. Po drugi strani ti pasovi pokrivajo le nekaj odstotkov kmetijske površine in v najboljšem primeru z njimi rešimo le nekaj odstotkov ogroženega življenja. Ustaljen pristop je, da skušamo z naravovarstvenimi ukrepi vzpostaviti stanje, kakršnega se spomnimo iz mladosti ali kakršno je bilo dokumentirano pred nekaj deset leti, odkar imamo o biodiverziteti kvalitetne podatke. Ker pa se razmere slabšajo iz leta v leto že več kot tisoč let, so ti cilji premalo ambiciozni. Primer je repaljščica, ki je pri nas ogrožena vrsta. Uradno želimo obnoviti velikost njene populacije iz leta 2004, čeprav vemo, da je bila že takrat zdesetkana.
———
Dr. Al Vrezec je višji znanstveni sodelavec na Nacionalnem inštitutu za biologijo in muzejski svetovalec v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, dr. Nataša Mori je višja znanstvena sodelavka na NIB, dr. Davorin Tome pa znanstveni svetnik na NIB in predavatelj ekologije na več slovenskih univerzah.

Darilo Nacionalnega inštituta za biologijo Sloveniji ob njegovi 60-letnici

60 obrazov biodiverzitete

Na Nacionalnem inštitutu za biologijo praznujemo 60 let delovanja – to pomeni, da že 60 let na znanstvenih temeljih raziskujemo življenje na Zemlji oziroma biodiverziteto. Ta fenomen narave, ki se je po dosedanjem vedenju razvil v vesolju le na Zemlji, smo že dobro spoznali. O tem pričajo številni znanstveni članki, ki smo jih objavili v najuglednejših svetovnih revijah. Daleč od tega, da razumemo vse, pa vendar smo ga spoznali dovolj, da samozavestno trdimo, da se biodiverziteta zmanjšuje, da se spremembe dogajajo večinoma zaradi ljudi in da bo družba prihodnosti zaradi tega živela težje, kakor živimo mi. Žal se naša opozorila in predlogi za izboljšanje stanja ne slišijo dovolj. Deloma zaradi zmotnega prepričanja, da se dominantni in tako napredni vrsti, kot smo ljudje, ne more zgoditi nič hudega. Zagledani v cilje raziskav o biodiverziteti, ki nas vznemirjajo, pomembna odkritja pogosto pozabimo predstaviti laični javnosti, ki brez teh informacij problemov ne more videti dovolj nazorno. Javnost zato še vedno ne razume dovolj, kaj vse je biodiverziteta in kakšno bo življenje z zdesetkanimi populacijami živali, rastlin, gliv in mikroorganizmov.
Na Oddelku za raziskave organizmov in ekosistemov (EKOS) se nas je zato 27 raziskovalcev odločilo, da biodiverziteto in nekatere njene skrivnosti predstavimo na preprost, splošni javnosti razumljiv in zanimiv način. Spisali smo 142 strani dolgo knjigo, v kateri je 60 kratkih poljudnih zgodb o naravi oziroma, kakor smo jih naslovili, 60 obrazov biodiverzitete. Nekaj zgodb je o živalih, nekaj o rastlinah, tretje so o odnosih med vrstami, četrte o čistih užitkih, ki jih doživimo ob stiku z naravo. Slikovno gradivo za knjigo je prispevalo 50 fotografov. Želimo si, da bi čim več ljudi spoznalo, kako vznemirljiva je biodiverziteta in kako zelo prepletena je z našim življenjem. Več informacij na www.nib.si/aktualno/novice/1428-predstavitev-60obrazov.