Manjkajoča polovica so ideje

V petdesetih letih 20. stoletja je ameriški ekonomist Robert Solow raziskoval vzroke za hitro gospodarsko rast naše civilizacije po letu 1800. Pred njim so bili ekonomisti prepričani, da lahko več proizvedemo, če imamo na voljo več kapitala in več dela. Poenostavljeno rečeno: če želimo izdelati več avtomobilov, potrebujemo večjo tovarno in več delavcev. A Solow je z matematičnimi modeli pokazal, da s povečevanjem kapitala in dela lahko pojasni le približno polovico dolgoročne rasti življenjskega standarda. Ključno vprašanje je torej bilo, kaj je vzrok za drugo polovico rasti.

Izkazalo se je, da manjkajočo polovico prispevajo inovacije. Ko so, denimo, v kmetijstvo uvedli umetna gnojila, so na isti količini polj z enako vloženega dela lahko pridelali veliko več žita. Podobno je bilo v industriji, kjer so s stalnimi tehnološkimi izboljšavami z enakim številom delavcev izdelali vse več izdelkov.

Ugotovitev Solowa je povzročila paradigmatski premik v razumevanju gospodarske rasti in spodbudila raziskave razvoja tehnologije in mehanizmov, ki v družbi spodbujajo inovativnost, za svoja dognanja o vzrokih gospodarske rasti pa je leta 1987 prejel tudi Nobelovo nagrado za ekonomijo.

Kako spodbujati inovativnost?

Gospodarska rast sledi, ko dobrine preoblikujemo tako, da imajo večjo vrednost, kot so jo imele pred preoblikovanjem. Koristna prispodoba za razumevanje gospodarske rasti je domača kuhinja, v kateri po receptih mešamo sestavine in kuhamo jedi, ki imajo večjo vrednost kot izvorne sestavine. V kuhinji se združijo kapital (kuhinjski stroji in nepredelana hrana iz trgovine), delovno sila ter postopki priprave hrane, ki so zapisani v receptih.

Ena od pomembnih ugotovitev ekonomske znanosti 20. stoletja je, da gospodarska rast ne izvira le iz izpopolnjenega oziroma intenzivnega postopka kuhanja, ki smo ga vse bolj vešči, ali iz večje kuhinje in več loncev, ki jih uporabljamo, ampak tudi iz novih, boljših kuharskih receptov in novih kuharskih veščin.

Bistvena iznajdba, ki je povzročila trajno gospodarsko rast in izboljševanje življenjskega standarda, je bila prav vzpostavitev institucij, ki so spodbujale in podpirale inovativnost ljudi. Obrtniki so tradicionalno svoje veščine skrbno skrivali, zato v družbi ni bilo izmenjave idej, kako nekaj proizvesti. Šele zakonska zaščita pravic tistega, ki je nekaj novega iznašel, je omogočila, da so nove ideje postale javne in so se prav zato začele tudi hitreje izpopolnjevati.

Pomembnost prelivanja idej

Industrijska revolucija naj bi bila hkrati tudi revolucija v družbenem odnosu do inovativnosti. Vzpostavil se je namreč sistem izpopolnjevanja tehnologij in praks, ki je demokratiziral proces iskanja novih idej. Prej so bili inovativni tisti, ki so bili dovolj bogati, da so to počeli za zabavo ali v slavo svojemu mecenu. Nato so začeli ljudje s svojimi inovacijami služiti, hkrati pa so začele ideje krožiti, kar je bilo ključno za proces rojevanja novih idej.
V devetdesetih letih 20. stoletja je ameriški ekonomist Paul Romer sklenil, da tudi z modelom, ki ga je razvil Solow, gospodarske rasti, v katerem so tehnološke inovacije obravnavane kot neka zunanja danost, ki ni odvisna od dejavnosti podjetij, ampak od stanja v družbi, ne more pojasniti dejanskih vrednosti gospodarske rasti. V modele je zato uvedel vpliv inovativnosti podjetij na širjenje splošnega znanja v nekem okolju.

Kakorkoli se v nekem podjetju trudijo ohraniti svoje iznajdbe v tajnosti, sčasoma vsaj del podatkov prodre v javnost, če ne prej, ko podjetje izdelek predstavi na trgu. Od tega imajo korist druga podobna podjetja. Več ko je v nekem okolju novih idej, več je prostega znanja in veščin, ki drugim olajšajo izboljševanje lastne dejavnosti. Ker se poveča količina idej, ki krožijo med ljudmi, to posledično povzroči tudi večjo intenziteto nastajanja novih idej.

Če se zaposleni iz različnih podjetjih družijo in povsem neformalno izmenjajo tudi kako informacijo o službenih zadevah, to spodbudi kroženje idej. Ekonomisti temu pravijo prelivanje idej iz ozkega kroga, v katerem so nastale, na celoten sistem. Vzpostavljanje okolij, v katerih se ljudje fizično srečujejo, je zato zelo pomembno, pa naj gre za univerzitetni kampus ali tehnološke parke, kjer se ljudje srečujejo na malicah. Tudi zato koncepta silicijeve doline, kjer imajo sedež ključna podjetja s področja informacijske tehnologije, ne moremo preprosto prenesti drugam, saj je treba vzpostaviti inovacijsko mikroklimo, kar pa ni preprosto, če zraven ne preselimo še dovolj ljudi in infrastrukture.

Metaideje za spodbujanje novih idej

Romer poudarja, da je med kapitalom, delom in idejami bistvena razlika. Istega kapitala ali dela ne moreta hkrati izkoriščati dva posameznika, ampak si kapital in delavce lahko le razdelita. Za ideje to pravilo ne velja. Isto idejo lahko uporabi veliko ljudi, pa je s tem ne bodo izrabili. Ekonomisti pravijo, da so inovacije nerivalske. Če si dva izmenjata predmeta, bosta prišla in odšla vsak le z eno stvarjo. Če si izmenjata ideji, bosta oba odšla vsak z dvema idejama.

Zelo pomembne so zato metaideje oziroma ideje, kako spodbuditi nastajanje in kroženje novih idej. Angleži so v sedemnajstem stoletju za ta namen iznašli patente in avtorske pravice. Američani so sredi dvajsetega stoletja vzpostavili sistem učinkovitega državnega financiranja temeljnih znanstvenih raziskav in tehnoloških aplikacij. Splet je zelo pohitril in poenostavil širjenje idej. Vse to so institucionalne inovacije, ki omogočajo, da se rojeva čim več novih idej.

Po prepričanju Romerja danes še ne vemo, katera bo naslednja ključna nova metaideja, ki bo še izboljšala sistem za učinkovito tvorjenje novih idej. Vseeno napoveduje, da bo vodilna država v enaindvajsetem stoletju tista, ki ji bo uspelo najti način, kako učinkovito spodbujati nastajanje inovacij tudi v zasebnem sektorju.

Paul M. Romer je skupaj z Williamom D. Nordhausom prejemnik Nobelove nagrade za ekonomijo za leto 2018.