Razlike, ki nas delajo ljudi

Že več tisočletij se ljudje sprašujemo, po čem se razlikujemo od drugih živih bitij, s katerimi si delimo planet. Skozi zgodovino smo se večinoma primerjali z večjimi udomačenimi in divjimi živalmi in tako prišli do sklepa, da se ločimo predvsem po sposobnosti mišljenja in izražanja svobodne volje. Takšnemu sklepanju je botrovalo dejstvo, da evropska civilizacija dolgo ni poznala nobenega od nam najbližjih še živečih evolucijskih sorodnikov med primati, ki so jih v Evropo pripeljali šele v devetnajstem stoletju in jih razstavili v živalskih vrtovih.

Charles Darwin, ki se je veliko ukvarjal tudi z biološkimi posebnostmi ljudi, je prvič srečal orangutana po imenu Jenny šele leta 1838 v Londonu. Prav bližnja seznanitev s šimpanzi, gorilami in orangutani, ki so s svojo podobnostjo ljudem fascinirali takratno javnost, je učenjakom od devetnajstega stoletja naprej zelo otežila iskanje ključnih razlik med živalmi in ljudmi.



Poglobljene študije primatov so namreč pokazale, da so tudi živali sposobne misliti in si ustvariti abstraktno predstavo sveta, podobno kot to znamo ljudje. Zgolj trditi, da lahko le ljudje mislimo, živali pa tega niso zmožne, ni bilo več mogoče.

Pri iskanju razlik med ljudmi in živalmi se je kmalu pojavila še dodatna težava, saj so ugotovili, da na planetu živi le še peščica nam najbolj podobnih bioloških vrst, večina pa jih je že izumrla. Od preživelih so nam danes genetsko najbolj podobni šimpanzi in gorile, a pred več sto tisoč leti so po svetu hodila tudi bitja, ki so nam bila še bistveno bolj podobna. Če bi jih nekako obudili v življenje ali pa bi našli kakega preživelega v odročni džungli, bi imeli zelo verjetno še večje težave s tem, kako določiti bistvene lastnosti, po katerih smo ljudje drugačni od drugih živih bitij.



V knjigi A Natural History of Human Thinking (Harvard University Press, 2014) primatolog in psiholog Michael Tomasello zagovarja hipotezo, da je človeško mišljenje posebno predvsem zato, ker temelji na medsebojnem sodelovanju oziroma sestavljanju skupnosti.

Na podlagi več eksperimentov z nam bližnjimi primati in s pomočjo podatkov o izumrlih sorodnikih modernega človeka je prepričljivo pokazal, da je bistvena lastnost ljudi sodelovanje. To naj bi omogočilo razvoj specifično človeškega načina mišljenja, ki temelji na učinkoviti koordinaciji večjih skupin posameznikov, da lahko delujejo kot enovita celota in skupaj dosežejo postavljeni cilj. Prav zmožnost koordiniranega delovanja v velikih skupinah naj bi bila po njegovem mnenju ključna značilnost človeka, ki ga loči od najbližjih naravnih sorodnikov.

Primerjava otrok in šimpanzov

Tomasello je s kolegi izvedel obsežno primerjalno študijo dve leti in pol starih otrok iz Leipziga, šimpanzov iz naravnih rezervatov v Afriki ter orangutanov iz Indonezije. Vse tri biološke vrste so opravljale podobne psihološke teste. Najprej so simulirali situacije, za razrešitev katerih so morale živali in otroci opraviti določen razmislek oziroma pokazati zmožnost dojemanja vzročnih povezav, imeti občutek za količine in kompleksno dogajanje v prostoru.

Presenetljivo se je izkazalo, da so se pri tovrstnih »inteligenčnih« testih otroci in šimpanzi odrezali enako dobro, slabši pa so bili orangutani. Pri testih socialnih veščin, s katerimi so preverjali naravne sposobnosti sporazumevanja, koordinacije, medsebojnega učenja ter dojemanja želje pri drugih, je bila razlika očitnejša. Otroci so se bistveno razlikovali tako od šimpanzov kot orangutanov.

Kot so raziskovalci zaključili v poročilu, ki so ga leta 2007 objavili v reviji Science, ljudje po svoji naravi še pred šolanjem nismo boljši od najbližjih naravnih sorodnikov v racionalnem mišljenju, ampak predvsem v sposobnosti učenja oziroma prevzemanja vzorcev, ki jih vidimo pri drugih. Bistvena razlika med ljudmi in šimpanzi ni v sposobnosti razmišljanja in izdelovanja orodij, kot je veljalo ustaljeno prepričanje, ampak v socialnih veščinah.

Empatija kot ključ do uspeha

Ljudje imamo po naravi veliko bolj razvito sposobnost vživljanja v druge kot katerakoli druga živa bitja. Tomasello opisuje, da človeški otrok lahko že kmalu dojema misli ljudi, ki ga obkrožajo. Zmožen je ustvariti notranje miselne modele drugih, s katerimi se nato vživlja vanje in tako razume njihove želje ter namene. Ker imamo ljudje naravno sposobnost, da v sebi intuitivno čutimo in dojemamo svet tudi skozi oči oseb, s katerimi smo v stiku, nam to omogoča učinkovito sodelovanje v večjih skupinah, česar naši naravni sorodniki niso zmožni.

Ključno je, da ljudje spontano, brez posebnega napora, prenašamo znanje in veščine drug na drugega. Če nekdo po dolgem razmisleku ali povsem naključno odkrije nekaj uporabnega – recimo, kako gojiti zelenjavo ali uloviti divjo žival – se to znanje hitro prenese na druge in skozi generacije samo akumulira. Prav zmožnost naših daljnih prednikov, ki so bili pred več sto tisoč leti prvi sposobni sodelovanja v skupinah za doseganje skupnih ciljev, je bila zelo verjetno ključna lastnost, ki je ljudem omogočila, da so se razširili po vsem svetu.

Podobne hipoteze, kakršna je Tomasellova, zagovarjajo tudi drugi raziskovalci. Antropolog Robin Dunbar je, denimo, ugotovil, da je velikost možganov pri posamezni vrsti primatov sorazmerna z velikostjo družbene skupine, v kateri živijo. Za ljudi je tako ugotovil, da imamo povprečno recipročne prijateljske odnose s približno 150 osebami (Dunbarjevo število), od katerih jih je običajno polovica sorodnikov. Obraz znamo sicer povezati z imenom v povprečju za desetkrat več posameznikov, vendar pri teh znanstvih ni recipročnega odnosa, ki bi temeljil na zaupanju.