Neomejen dostop | že od 9,99€
Zagotovo se vsak od nas sem ter tja ukvarja z vprašanjem, ali in zakaj je srečen. Običajno ugotovimo, da je to, kako doživljamo lastno blaginjo, povezano z mnogo dejavniki, zlasti morda s tistimi, ki – umanjkajo. Zdravje, denar, dobri medčloveški odnosi. Nekateri se s temi vprašanji ukvarjajo tudi poklicno, eden od njih je dr. Miroslav Verbič, redni profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti in znanstveni svetnik na inštitutu za ekonomska raziskovanja v Ljubljani.
Verbičevo delo je agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS) kar dvakrat prepoznala kot najvidnejši znanstveni dosežek v ekonomiji; lani si je naziv odlični v znanosti tako prislužil z raziskavo o vplivu dohodka in premoženja na subjektivno blaginjo v različnih sistemih socialne ureditve, ki jo je pripravil skupaj z dr. Miho Dominkom. Raziskovalec, katerega znanstveni članki so bili doslej kot najboljši objavljeni članki ljubljanske ekonomske fakultete nagrajeni že trikrat, ne skuša le razvijati novih teoretičnih spoznanj, ampak tudi čim bolj prisluhniti potrebam gospodarstva ter svoje znanje uporabiti v dobro družbe. Vse to se odslikava v nagrajeni raziskavi, katere namen je bil osvetliti vzročni učinek dohodka in premoženja na srečo starejšega prebivalstva, skupine starejših od 50 let.
To je v veliki meri mogoče. Pri tem si pomagamo z ekonometrijo, vedo, ki aplicira statistične metode na družbenoekonomske in druge podatke. Moderni ekonometrični pristopi nam omogočajo, da ocenimo vzročne učinke različnih dejavnikov na subjektivno blaginjo, ki je v znanosti pogosto sinonim za srečo. Pri ugotavljanju obstoja, smeri in velikosti vpliva dejavnikov, ki ste jih omenili, so v praksi največji izziv podatki, ki so velikokrat pomanjkljivi in nepopolni, zato nam otežujejo korektno oceno vzročnih učinkov. Izziv pa je tudi zahtevnost pristopa, ki je potreben, da se raziskava korektno opravi.
Predvsem zaradi demografskih trendov v Evropi in Združenih državah Amerike (pa tudi širše), kjer se povprečna starost prebivalstva hitro viša. Zato so starejši vse pomembnejši predmet raziskav med raziskovalci. Prav tako smo v raziskavi analizirali vpliv dohodka in premoženja na subjektivno blaginjo v različnih sistemih socialne ureditve. Ti vplivajo na ljudi v drugi polovici življenja drugače kot na tiste v prvi, zaradi česar je pomembno, da skupini v analizi ločimo.
V analizo smo zajeli štiri skupine sistemov družbene ureditve, in sicer konservativnega, sredozemskega, socialnodemokratskega ter postsocialističnega, kamor sodi tudi Slovenija. Vsak ima svoje značilnosti. Tako na primer socialnodemokratski sistem družbene ureditve velja za najbolj intervencionističnega, kjer so koristi univerzalne in relativno velikodušne. Že pregled opisnih statistik nam je razkril veliko zanimivega. Primer: posamezniki v socialnodemokratskem sistemu so najsrečnejši, medtem ko smo glede na podatke raziskave najmanj srečni v postsocialističnem sistemu. Seveda na to, koliko smo srečni, vpliva več dejavnikov, ki smo jih upoštevali, osredotočili pa smo se na učinka dohodka in premoženja na subjektivno blaginjo. Izkazalo se je, da je učinek gmotnega položaja na subjektivno blaginjo največji v konservativnem sistemu družbene ureditve, medtem ko ga v socialnodemokratskem sistemu sploh ni zaznati. To je zanimivo predvsem, če imamo v mislih, da je gmotni položaj najugodnejši prav v državah s socialnodemokratskim sistemom družbene ureditve.
Analiza vpliva gmotnega položaja na subjektivno blaginjo je zanimiva predvsem zaradi nekaterih študij, ki so pokazale, da boljši gmotni položaj ne pomeni nujno, da bomo srečnejši.
V ekonometričnem modelu z variabilnostjo že omenjenih dejavnikov pojasnjujemo variabilnost subjektivne blaginje. O endogenosti govorimo takrat, ko je vsaj eden od teh dejavnikov koreliran s slučajnimi odkloni. Denimo, dohodek ali premoženje vplivata na subjektivno blaginjo, a hkrati tudi subjektivna blaginja vpliva na dohodek ali premoženje. Pomembno je predvsem razumevanje dejstva, da endogenost vpliva na pridobljene rezultate, ki so zaradi njene prisotnosti pristranski in nekonsistentni, kot rečemo v statistiki, posledično pa ne odražajo realnega stanja. Sami smo v raziskavi ta pojav rešili s panelno strukturo podatkov, to je, da so bili isti posamezniki vključeni v analizo v več letih, ter z instrumentalnimi spremenljivkami.
Analiza vpliva gmotnega položaja na subjektivno blaginjo je zanimiva predvsem zaradi nekaterih študij, ki so pokazale, da boljši gmotni položaj ne pomeni nujno, da bomo srečnejši, oziroma da obstaja določena raven dohodka in premoženja, nad katero naša sreča ne narašča več. To vprašanje ostaja aktualno na makroekonomski ravni, torej na ravni držav. Tako so na primer prebivalci južnoameriških držav v povprečju srečnejši kot Slovenci, čeprav je njihov gmotni položaj slabši. Na mikroekonomski ravni, torej na ravni posameznika, pa večina študij kaže na pozitiven vpliv gmotnega položaja na srečo posameznika. Vendar tudi na mikroekonomski ravni prihajamo do novih spoznanj. V raziskavi smo med drugim ugotovili, da v skandinavskih državah pozitivnega učinka dohodka na subjektivno blaginjo ni zaznati.
V raziskavi, o kateri sva se pogovarjala do zdaj, smo proučevali vpliv absolutnih kategorij na subjektivno blaginjo, medtem ko bi bilo v prihodnje gotovo zanimivo proučiti tudi vpliv relativnih kategorij, predvsem neenakosti v dohodkih in premoženju posameznikov. Kljub temu da so ekonomisti to tematiko že obravnavali, imajo raziskave številne pomanjkljivosti, ki so velikokrat posledica pomanjkljivih in nepopolnih podatkov, pa tudi preveč poenostavljenega pristopa. Zanimivo bi bilo predvsem analizirati vpliv dohodkovne in premoženjske neenakosti na subjektivno blaginjo v različnih državah ter pri različnih skupinah prebivalcev.
Raziskava ima pomembne praktične implikacije. Rezultati namreč kažejo, da lahko z institucionalno ureditvijo ter družbenoekonomskimi in socialnimi politikami pomembno vplivamo na odnos med gmotnim položajem in subjektivno blaginjo, kar pomeni, da lahko država z najrazličnejšimi ukrepi prispeva k večji subjektivni blaginji prebivalcev. Eden ključnih ciljev družbe bi namreč moral biti čim večja blaginja za kar največ ljudi, o čemer sta govorila že moralna filozofa 19. stoletja Jeremy Bentham in John Stuart Mill.
Je redni profesor za ekonometrijo ter za področje denarja in financ na ljubljanski ekonomski fakulteti ter znanstveni svetnik na inštitutu za ekonomska raziskovanja v Ljubljani. Magistriral je iz ekonometrije leta 2006 na amsterdamski univerzi, doktoriral pa iz ekonomije leta 2007 na ljubljanski. Poleg matične fakultete predava ekonometrijo na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko ter kot gostujoči profesor v tujini.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji