Kako glasove preslišanih narediti slišane

———

Dr. Špela Razpotnik je raziskovalka in predavateljica na Oddelku za socialno pedagogiko Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani.

Predstavite nam instrument, ki ga najpogosteje ali najraje uporabljate pri delu.

Socialni pedagogi, pedagoginje radi rečemo, da smo naše najpomembnejše orodje pri raziskovanju človeških fenomenov kar mi sami. Med raziskovanjem, kakršno v naši stroki pogosto izvajamo, smo udeleženi, še več, potopljeni v svet, ki ga raziskujemo. Šele ta potopitev nam omogoča uvideti (nikoli sicer v celoti, v najboljšem primeru pa vsaj delno), kako drugi ljudje razumejo svoje življenje in kaj je zanje pomembno.

Kako bi povprečno razgledanemu v največ sto besedah razložili, kaj raziskujete?

Socialna pedagogika se posveča raziskovanju umeščenosti človeka v družbo. Njeno glavno zanimanje so različne deprivilegirane družbene skupine, njen smoter pa je glasove preslišanih narediti slišane. Tako lahko omogočamo bolj celovite in manj enostranske ter s silnicami moči manj obarvane vizije skupnega, morda lahko s tem v kakšnem koščku (vsaj lokalno) pripomoremo, da svet zaradi prevelikih neravnotežij ne pade s tečajev.

Zakaj imate radi znanost?

Znanost imam le pogojno rada. Rada jo imam, kadar pomaga zadostiti človeški vedoželjnosti in kadar ni sama sebi namen. Znanost imam rada, kadar je angažirana, kadar je torej njeno gonilo, spreminjati razmerja moči v družbi, znotraj družboslovja je to zame zelo pomembno. Znanost imam najraje, če imajo od njenih spoznanj korist tudi tisti z manj privilegiji. Ne maram pa znanosti, ki sledi olimpijskim idealom hitreje, više, močneje, saj je taka prepogosto podvržena zgolj dosežkom, merljivim v točkah, podreja se globalni tekmi med ekonomskimi velesilami, medtem pa izgublja za človeštvo resnično relevantno vsebino.

Kaj dobrega bi vaše delo lahko prineslo človeštvu?

Pisateljica Delphine de Vigan v mladinski roman No in jaz prek svoje junakinje Lou vključi naslednjo mantro, ki se mi zdi lepa podlaga tudi za umestitev socialne pedagogike kot znanstvene discipline: »V vesolje pošiljamo nadzvočna letala in rakete, na osnovi enega lasu /…/ identificiramo zločinca, ustvariti znamo paradižnik, ki ostane tri tedne v hladilniku, ne da bi uvel, v mikroskopski pičici lahko shranimo milijarde podatkov. Ljudi pa puščamo umreti na ulici.« Socialno pedagogiko zanima ta zadnji, najtežje odgovorljivi del, definira torej družbene probleme, jih kritično analizira skozi prizmo teh, ki probleme izkušajo, ter na podlagi dognanega skupaj z njimi tlakuje načine boljšega sobivanja.

Kdaj ste vedeli, da boste raziskovalka?

Kot otrok sem si želela pluti po svetu in raziskovati kite. Potem pa sem postopoma zajadrala v vode družbenega in v njih tudi ostala.

Kaj zanimivega poleg raziskovanja še počnete?

V delovnem času rada pijem kavo v dobri družbi svojih sodelavk, sodelavcev, v prostem času pa najraje v miru delam. Medtem ko gospodinjim, poslušam Radio Študent, ki ima med drugim odličen znanstveni program.

Kaj je ključna lastnost dobrega znanstvenika?

Zanimanje za svet, odprtost in sposobnost refleksije, z refleksijo pa pride tudi zmožnost samoomejevanja, ki sledi priznanju lastne zmotljivosti.

Katero bo najbolj prelomno odkritje ali spoznanje v znanosti, ki bo spremenilo tok zgodovine v času vašega življenja?

Menim, da je v kompleksnem svetu mnogoterih disciplin to težko presoditi. Znanje se širi, je vse bolj razvejeno, menjujejo se paradigme. V zadnjem času, ko ponovno prebiram ključne avtorice in avtorje s področja družboslovja in humanistike, dobim vtis, da so bili pomembni uvidi, ki bi človeštvu lahko pomagali razumeti sedanji čas, odkriti že pred desetletji, le upoštevali jih še do zdaj nismo. Vse bolj torej posegam po klasičnih spoznanjih humanistike, družboslovja, kritične pedagogike. Pa tudi najbolj prelomni pristopi na mojem področju so, paradoksalno, tisti najbolj preprosti: naklonjena prisotnost, na enakovrednosti utemeljeno sodelovanje in resnično zanimanje za drugega. Dojeti, kako preprosto je to, ima zame vrednost prelomnega odkritja.

Na kateri vir energije bi stavili za prihodnost?

Seveda so mi že v sedanjosti bliže obnovljivi viri energije, odvisno, kateri je v nekem okolju bolj prikladen za uporabo (ali je to plimovanje, sončna ali geotermalna energija …). Zavedam pa se, da je tudi za njihovo učinkovito črpanje potrebnih veliko tehnoloških prebojev ter da pogosto zahtevajo zelo drage in potratne tehnične rešitve. Zato sem v tem smislu predvsem zagovornica zmanjševanja porabe, ko seveda govorimo o delu sveta, v katerem ne umiramo od lakote, pač pa prej od preobilja. Moram tudi povedati, da zmernosti v vsakdanjem življenju ne uresničujem na vsakem koraku, se pa vseeno poskušam približevati cilju, da je manj več in je mogoče z manj (viri, dobrinami, energije) ne le dobro, pač pa celo bolje živeti.

Izkušnje z mrtvimi pogostejše v kriznem času

Bi odpotovali na Mars, če bi se vam ponudila priložnost?

Kar zadeva bivanje na Zemlji, sem velika lokalpatriotka. Če se lahko malo pošalim, na Mars bi raje poslala tiste, ki so do življenja na Zemlji brezbrižni.

S katerim znanstvenikom v vsej zgodovini človeštva bi šli na kavo?

Moja prva misel ob tem je, da bi šla raje na kavo z znanstvenikovo ženo, saj veste, zgodovina znanosti je prete​žno moška, ženske niso imele dosti priložnosti, da bi se javno uveljavljale. V tem smislu me je pretresla knjiga Slavenke Drakulić Mileva Einstein, teorija žalosti, neke vrste biografija Mileve Marić Einstein, prve žene vsem poznane ikone znanosti, Alberta Einsteina. Brati o njej in veliki spregledanosti, ki jo je doživljala tudi kot znanstvenica, je bilo zame boleče, a mi je tudi izjemno odprlo oči.

Katero knjigo, film, predavanje, spletno stran s področja znanosti priporočate bralcu?

Pomembna za današnji čas se mi zdi metaštudija Velika ideja (avtorjev Richarda Wilkinsona in Kate Pickett), ki razgrinja mnoga spoznanja na temo ekonomske neenakosti in nas opremi z močnimi argumenti, zakaj je večja enakost za družbe boljša izbira.

Ne morem tudi mimo sicer nekoliko bolj brezčasnih dokumentarnih filmov Wernerja Hercoga, na primer Inferno (o ognjenikih), Srečanja na koncu sveta (o življenju na Antarktiki), navdušil pa me je tudi Grizzly Man (o človeku, ki je ljubil grizlije).

S področja izobraževanja priporočam v ogled dokumentarni film Abeceda (Erwin Wagenhofer), prinaša pomembne uvide, ki pa so še vedno načrtno spregledani v ideologiji, ki narekuje vsake resnične vsebine izpraznjeno formo sobivanja, žal tudi izobraževanja.

S področja preobražanja velikih institucij v skupnostne oblike bivanja priporočam dokumentarne filme Sosedje (Tomislav Žaja), Nori dnevi (Damian Nenadić) in podobne.

Česa ne vemo o vašem področju, pa bi nas presenetilo?

Morda se premalo zavedamo, da je večja enakost boljša za vse, ne le za tiste, ki jih tu in zdaj prizadevata revščina in izključenost. Ljudje v bolj egalitarnih družbah živimo občutno bolj kakovostno. Perspektiva spregledanih ni pomembna zgolj z vidika družbene pravičnosti, ampak tudi boljšega razumevanja družbe kot celote.