Japonski članici Halleyjeve armade

Ko se je leta 1986 v notranjem delu našega osončja po 76 letih znova gibal Halleyjev komet, so proti njemu različne vesoljske agencije poslale armado plovil. Evropska sonda Giotto se mu je najbolj približala, raziskovale pa so ga še ruski odpravi Vega 1 in Vega 2 ter japonski Suisei in Sakigake. 

Sonda Sakigake, ki se je pred izstrelitvijo imenovala MS-T5, njeno ime pa pomeni pionir, je bila prva japonska medplanetarna sonda. Imela je bolj demonstrativen kot znanstveni namen, saj so jo namestili na novo raketo M-3SII-1, za katero so hoteli ugotoviti, ali je sposobna ponesti tovor v orbito, ki bo odpotoval v heliocentrično orbito. Izstrelitev je 7. januarja 1985 uspela, Sakigake je ušla zemeljski gravitaciji in odpotovala kometu naproti.

Opremljena je bila s tremi instrumenti za merjenje plazme, sončevega vetra in magnetnega polja. Halleyjevemu kometu se je najbolj približala 11. marca 1986 na nekaj manj kot sedem milijonov kilometrov. Razdalja je bila še vedno razmeroma velika, sploh v primerjavi z njeno naslednico in sondo Giotto. Sonda je, kot navajajo na spletni strani Jaxe, med drugim postregla s podatki o odnosu med sončevim vetrom in motnjami v magnetnem polju Zemlje in o tem, kako vpliva sončev veter na komete. Zadnjič so podatke s sonde dobili 15. novembra 1995, signal so nato lovili vse do 8. januarja 1999.



Suisei se je sprva imenovala Planet A, po videzu je bila enaka sondi Sakigake, razlikovali pa sta se po znanstvenih instrumentih. Sondo Suisei, kar v japonščini pomeni komet, so iz vesoljskega centra Kagošima izstrelili 18. avgusta 1985 z drugo raketo serije M-3SII. V heliocentrični orbiti se je srečala s kometom, da ga je, oziroma predvsem njegovo komo, fotografirala v ultravijolični svetlobi. Najbolj se mu je približala na 151.000 kilometrov, in sicer 8. marca 1986. Poleg kamere je bila opremljena še s senzorjem za sončev veter. Sonda je zaznala vodo, ogljikov monoksid in dioksid in opazovala dva večja in štiri manjše izbruhe, ki so posledica taljenja ledu, ko se kometi približajo Soncu.



Nato je nadaljevala opazovanja sončevega vetra, 22. februarja 1991 pa je zmanjkalo hidrazina, goriva, ki je bilo potrebno za prižig motorjev za spreminjanje orbite. Dvajsetega avgusta 1992 je sonda še pripotovala v bližino Zemlje, da jo je njena gravitacija pognala v končno orbito okoli Sonca.
 

Izstrelitev: 7. januarja in 18. avgusta 1985
Masa: 140 kg
Velikost: premer 1,4 m, višina 70 cm
Orbita: heliocentrična
Konec odprave: 8. januarja 1999 in 20. avgusta 1992