Neomejen dostop | že od 9,99€
Evropske lovce in nabiralce je pred približno dvajset tisoč leti ledena odeja ločila na različne skupine. Na podlagi njihove materialne kulture ter načina, kako so izdelovali orodje, so jih arheologi v grobem razdelili na dva tako imenovana tehnokompleksa.
Prvega izmed teh so poimenovali magdalenjen po La Madaleine, skalnem previsu v Franciji. Za magdalenjence so značilni rezbarjenje in oblikovanje kosti, kamenja, slonovine in roževine, jamska umetnost, pa tudi kompleksno orodje. Magdalenjen je bil razširjen po srednji in zahodni Evropi, celo Britanskem otočju.
Iz zatočišča v Italiji in na Balkanu pa se je razširila druga skupina, epigravetjen. Ime, ki pomeni tisto, kar je nad gravetjenom, torej v zgornji plasti zemlje, že namiguje, da gre v materialnem smislu za kulturnega naslednika gravetjena, kulture, ki je dobila ime po kraju La Gravette in je med drugim znana po tako imenovanih Venerah, kipcih žensk. Gravetjen je znan tudi po zapletenih posamičnih in skupinskih pokopih z okrasnimi »biseri« in okrom, rdečkastim barvilom iz gline. Ta navada se je očitno prenesla v epigravetjen, za katerega so prav tako značilni pokopi z uporabo okra, školjkami in izrezljanimi živalskimi kostmi, včasih pa celo spreminjanje okolice pokojnega s klesanjem sten in premikanjem skal v posebne položaje.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji