V nadaljevanju preberite:

V antičnem izročilu se Amazonkam pripiše vrsta fantastičnih lastnosti: preberemo lahko, da gre za ženske, katerih poklic je vojna in plenjenje, da moške potomce pohabijo, ubijejo ali izženejo, da si zaradi lažjega streljanja z lokom izžgejo desno dojko itn. Nekatere od teh podrobnosti zvenijo samo nenavadno, druge pa zlahka ovržemo: brez posebnega truda je namreč mogoče preveriti, da ženska lahko strelja z lokom brez samopohabljanja. Hkrati grški miti, ki omenjajo Amazonke, sledijo nekakšnemu literarnemu vzorcu; junak, recimo Heraklej ali Ahil, jih je prisiljen ubiti po spletu okoliščin, ta razplet pa ima nekoliko tragičen pridih. Vse torej kaže na mitološko izročilo, po drugi strani pa so jih mnogi Grki in Rimljani imeli za zgodovinsko dejstvo. Tako so zgodovinarji Plutarh, Klejdem in Helanik poročali o tem, da so Amazonke oblegale Atene, Grki so po njih poimenovali kraje v Atiki, obiskovali njihova grobišča itd. Beremo lahko tudi poznejša poročila o tem, da so se čete Pompeja soočile z Amazonkami na Kavkazu, Pompej pa naj bi ujete bojevnice pozneje razkazoval na paradi v Rimu. Iz tega so Rimljani in Grki skovali nekakšno popularno kulturo, saj je bila upodobitev bitke z Amazonkomi v umetnosti tako pogosta, da je dobila svoje ime, amazonomahija, Rimljani so z gladiatorkami uprizarjali amazonske dvoboje, Neron se je obkrožil s četo priležnic in jih oborožil s sekirami, Komod je enega od mesecev preimenoval v amazonij …