V nadaljevanju preberite: 

Kot vemo, je DNK genetski načrt, zapisan v naših celicah, v katerem zaporedje štirih dušikovih baz, ki se imenujejo adenin, gvanin, citozin, timin, tvori nekakšno kodo, ki jo potem znanstveniki lahko »preberejo« oziroma sekvencirajo. Hiter napredek pri tem postopku so jim omogočila razna odkritja, kot recimo pridobivanje DNK iz kosti skalnice v človeški lobanji, kjer se DNK še posebno dobro ohrani, ali pa stroji za sekvenciranje druge generacije, ki so izjemno hitri in cenovno učinkoviti. Tak stroj sproži kemično reakcijo pri stiku z DNK, pri kateri se vsaka od baz A, T, C in G zabliska z drugačno barvo, te pobliske pa zabeleži kamera stroja. Tako je še leta 2003 sekvenca celotnega genoma stala 450 milijonov dolarjev, zdaj pa je postopek za nekaj sto evrov dostopen sleherniku. Če torej znanstveniki najdejo košček tkiva, v katerem je ohranjena DNK, lahko izvejo več o organizmu, ki mu je DNK pripadala, s tem pa tudi o naši preteklosti.