Del rakete bo padel na Luno

Del rakete bo padel na Luno

V orbiti okoli Zemlje kroži na tisoče mrtvih satelitov in odsluženih delov raket. To lahko traja več (deset ali sto) let, a orbite niso povsem stabilne zaradi različnih sil planeta, lun in Sonca. Gravitacija poskrbi, da sčasoma objekti, ki so dovolj blizu, potonejo v atmosfero in večinoma izgorijo. Nekoliko drugače se lahko godi objektom, ki imajo zelo oddaljeno orbito blizu Lune, saj tam že začno delovati tudi druge sile. Tudi ti objekti lahko sčasoma padejo nazaj v atmosfero, lahko pa zadenejo Luno ali jih izvrže v orbito okoli Sonca. Astronom Jonathan McDowell je na twitterju sporočil, da bo druga stopnja Spacexove rakete falcon 9, ki se je ujela v visoko orbito leta 2015, predvidoma 4. marca treščila na Luno. »Je zanimivo, ni pa taka reč,« je dodal. Po podatkih astronomov gre za del rakete, ko so leta 2015 izstrelili odpravo DSCOVR.

Svarilec pred geomagnetnimi nevihtami

Iskanje novih antibiotikov

Profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani Hrvoje Petković je soavtor članka z naslovom Naproti trajnemu odkrivanju in razvoju novih antibiotikov, ki je bil objavljen v priznani znanstveni reviji Nature Reviews Chemistry, so sporočili s fakultete. Ekipa mednarodnih strokovnjakov, v kateri sodeluje Petković, je v članku predstavila potencialne strategije za financiranje razvoja novih učinkovin za antibiotike prihodnosti. »Pri iskanju tehnoloških pristopov za razvoj novih antibiotikov prihodnosti nastaja vrzel med znanstvenimi raziskavami, ki omogočajo razvoj novih protibakterijskih učinkovin, in prenosom tega znanja v biotehnološko in farmacevtsko industrijo, ki je usmerjena v raziskave o uporabnosti novih učinkovin. V omenjenem članku smo pregledali možne strategije za premostitev omenjene vrzeli,« je pojasnil Petković.

Zaradi bakterij, odpornih na antibiotike, po svetu umrlo več kot milijon ljudi

Opozoril je še na vse večjo protimikrobno odpornost zaradi množične uporabe antibiotikov: »Ocenjujemo, da najmanj 700.000 ljudi po vsem svetu umira zaradi ali v povezavi z okužbami, ki jih povzročajo večkratno odporne patogene bakterije, seveda ker zdravila niso več učinkovita. Brez razvoja zares novih vodnic učinkovin oziroma antibiotikov prihodnosti pa bi ta številka lahko v prihodnjih letih narasla in za človeštvo predstavljala podobno grožnjo, kot jo danes predstavlja epidemija covida-19.« Prof. dr. Hrvoje Petković se sicer že več kot desetletje ukvarja z razvojem novih kelokardinskih analogov s pristopi genskega inženirstva. Kelokardin je antibiotik širokega spektra, ki deluje na številne večkratno odporne klinične izolate, za katere imamo na razpolago zelo omejeno število primernih antibiotikov.

Koliko plastike »dežuje« na nas?

Izjemno majhne koščke plastike lahko veter dvigne s tal in ponese tudi tisoče kilometrov stran. Takšne delce so našli tudi v najbolj odročnih krajih sveta, med drugim visoko v gorah. Količina teh delcev, ki jo nato padavine sperejo na površje, je za zdaj še predmet različnih raziskav. Znanstvenik Dominik Brunner iz švicarskega laboratorija za znanost in tehnologijo materialov je nanoplastiko z nizozemskimi in avstrijskimi kolegi raziskoval 3106 metrov visoko na gori Hoher Sonnenblick v Avstriji. Vsako jutro so ne glede na vremenske pogoje raziskovalci potrgali zgornjo plast snega na izbranih delih. Z vzorci so ravnali zelo previdno, da jih ne bi kontaminirali z delci, ki se vseskozi lahko dvigujejo z oblačil, opisujejo na spletni strani švicarskega laboratorija.

Ogromno plastike je zavržene, v naravi pa razpada na vse manjše delce. FOTO: Mohammad Ponir Hossain/Reuters

Za pobrane nanodelce plastike so s pomočjo vremenskih, še posebej vetrnih podatkov poskušali najti tudi izvor. Ugotovili so, da je okoli 30 odstotkov delcev izviralo iz okolice, oddaljene okoli 200 kilometrov, za okoli deset odstotkov delcev pa so ugotovili, da jih je prineslo z Atlantika, okoli 2000 kilometrov stran. So pa v vzorcih našli tudi druge delce, izvirajoče iz narave, denimo saharski pesek. Po ocenah, ki jih navajajo v švicarskem laboratoriju, smo do zdaj proizvedli 8300 milijonov ton plastike, od tega je več kot 60 odstotkov zdaj zavrženih. Pri plastiki je največji problem, da se pravzaprav nikoli ne razkroji, ampak le razpada na vse manjše delce. Mikro- in nanoplastiko sicer ustvarjamo tudi dnevno, gre, denimo, za delce z naših oblačil ali pa delce, ki se sproščajo ob pakiranju v plastično embalažo. Nanodelci so tako lahki, da se dvignejo v zrak in lahko jih tudi vdihnemo ali pa pojemo. Kakšen vpliv ima to na nas, še ni jasno.

Nastavljanje zrcala in testiranje

Prve slike si lahko obetamo poleti. FOTO: Kevin Lamarque/Reuters

V ponedeljek se je vesoljski teleskop Jamesa Webba utiril v orbito okoli Lagrangeeve točke L2, ki je od nas oddaljena okoli 1,5 milijona kilometrov. Razpiranje teleskopa iz konfiguracije za izstrelitev in potovanje do cilja sta torej končana, a znanstveniki in javnost bodo morali še nekaj mesecev počakati na prve posnetke skoraj devet milijard evrov vrednega teleskopa. »Prve znanstvene posnetke pričakujemo čez pet mesecev,« je pojasnila Amber Straughn, projektna znanstvenica. A to seveda ne pomeni, da bo teleskop le ždel, z njim se bo pravzaprav veliko dogajalo.

Webb je v novem domu

Inženirji imajo dve glavni nalogi: nastavljanje zrcal in testiranje instrumentov. Glavno 6,5 metra široko zrcalo je sestavljeno iz 18 šesterokotnikov. Predvidoma prihodnje teden, ko bo teleskop že dodobra ohlajen (delovna temperatura teleskopa je okoli minut 220 stopinj Celzija), bodo začeli precizno nastavljanje šesterokotnikov, da se bodo popolnoma ujemali in tako delovali kot enotno zrcalo. Postopek bo trajal tri mesece. Teleskop med postopkom ne bo »gledal« v prazno, ampak so si inženirji, da bodo lahko videli rezultate opazovanj, že izbrali cilj za fokusiranje, to je svetla, a oddaljena zvezda, podobna soncu HD 84406 v ozvezdju Veliki medved. Nato bo sledilo še precizno nastavljanje sekundarnega zrcala. Potem bodo morali še dokončno kalibrirati instrumente. Teleskop bo predvidoma pripravljen konec junija oziroma v začetku julija.