Nobelova nagrada za raziskovanje podnebja

Kraljeva švedska akademija znanosti v Stockholmu je Nobelovo nagrado za fiziko podelila znanstvenikom Syukuru Manabeju in Klausu Hasselmannu za modeliranje podnebja in modelskih napovedi podnebnih sprememb ter Giorgiu Parisiju za odkritja v kompleksnih fizikalnih sistemih. 

Syukuro Manabe se je rodil leta 1931 v Šingu na Japonskem. Trenutno je profesor meteorologije na univerzi Princeton v ZDA. Klaus Hasselmann je bil prav tako rojen leta 1931, in sicer v Hamburgu v Nemčiji. Je profesor na inštitutu Maxa Plancka. Giorgio Parisi je bil v Rimu rojen leta 1948 in je zdaj profesor na univerzi v Rimu Sapienza. 

Manabe je pokazal, kako naraščajoči nivoji ogljikovega dioksida v atmosferi vodijo v segrevanje temperatur na površju Zemlje. Kot prvi je raziskoval interakcijo med sevanjem sonca in vertikalnim transportom zračnih mas. Njegovo delo je vodilo v razvoj trenutnih podnebnih modelov, so zapisali v obrazložitvi.



Deset let kasneje pa je Hasselmann ustvaril model, ki povezuje vreme in podnebje, oziroma pokazal, da so lahko podnebni modeli zanesljivi kljub vseskozi spremenljivemu vremenu. Parisi pa se je ukvarjal s kompleksnimi sistemi in odkril procese, ki opisujejo pojave ne le v fiziki, ampak tudi v matematiki, biologiji, nevroznanost in strojnemu učenju.

Kot so poudarili v Nobelovem komiteju, raziskave nagrajencev niso povsem prepletene, čeprav se v določenih točkah stikajo.



Na vprašanje, ali s to nagrado opozarjajo tudi politike, naj ukrepajo proti podnebnim spremembam, je član Nobelovega komiteja Thors Hans Hansson odgovoril, da če niso še dobili sporočila, je vprašanje, ali ga bodo. Nadaljeval je, da z nagrado predvsem poudarjajo, da modeliranje podnebja temelji v fiziki oziroma v znanosti.

Med novinarsko konferenco se je oglasil Parisi, ki je bil nagrade zelo vesel, dejal je, da je ni pričakoval in da tudi ne ve, kako jo bo proslavil. Poudaril je še, da mora svet glede podnebnih sprememb delovati zdaj.

Modeli so ključni za naše ukrepanje

Manabe in Hasselmann sta precej pripomogla k razvoju znanosti na področju klimatskega modeliranja, je za Delo poudaril dr. Gregor Skok s katedre za meteorologijo ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko. »Manabe je v 60. letih skupaj s sodelavci razvil enega prvih klimatskih modelov. Šlo je za preprost enodimenzionalni model, ki pa je bil dovolj dober, da je lahko ugotovil, kako povečane koncentracije toplogrednih plinov vodijo v povišane temperature blizu tal. To danes jasno opazimo iz meritev,« je poudaril in dodal, da se razvoj modelov nadaljuje še danes, s tem pa dobivamo tudi vse bolj jasno sliko, kaj se bo z Zemljo dogajalo v prihodnje.

Vsekakor so ti modeli zdaj neprimerljivo boljši, saj so boljši tudi današnji računalniki, hkrati pa je tudi precej več opazovalnih podatkov ozračja, oceanov, vegetacije, vplivov človeka na ozračje. »Podnebje je zelo kompleksen sistem, sestavljen iz veliko posameznih delov, ki vplivajo drug na drugega.«

Hasselman pa je v 70. letih razvil statistične metode, ki omogočajo, da se iz precej variabilnega dogajanja v ozračju dobi neko bolj jasno informacijo o stanju klime v nekem obdobju. »Osnovni problem je, da se vreme spreminja iz dneva v dan, spreminja se na mesečni in letni skali – januar letos je lahko zelo drugačen kot je bil lanski. Iz tega ni tako preprosto dobiti informacijo, kako se podnebje spreminja dolgoročno. S svojim delom je verodostojno pokazal, da so človeški izpusti toplogrednih plinov povezani s spreminjanjem podnebja,« je pojasnil sogovornik.

Poudaril je še, da so vsekakor modelske simulacije najboljše orodje, da ugotovimo, kaj se bo dogajalo z našim planetom. »S temi napovedmi se lahko pripravimo ali pa prilagodimo vedenje, da se izognemo najhujšim posledicam.«



Lani so si nagrado razdelili Roger Penrose z Univerze v Oxfordu za dokaze, da črne luknje ustrezajo napovedim iz splošne teorije relativnosti, ter Reinhard Genzel z Inštituta Maxa Plancka v Nemčiji in Andrea Ghez z Univerze v Kaliforniji v Los Angelesu za odkritje supermasivne črne luknje v središču naše galaksije. 



Kot so zapisali na spletni strani Nobelovih nagrad, je ravno nagrade za fiziko Alfred Nobel v svoji oporoki iz leta 1895 omenil prve. Ob koncu devetnajstega stoletja je fizika veljala za najbolj napredno znanost, tudi Nobel je bil tesno povezan s tem področjem. Do zdaj je nagrado prejelo 218 oseb, od tega so bile le štiri ženske.