Človek je za sedanje vrste kot asteroid za dinozavre

Zemlja je živ planet. Čudovit, a vseskozi spreminjajoč se. Zdaj je v ospredju ena vrsta, pred milijardami let je bila neka druga, ki je zdaj ni več. »Izumiranje je del življenja na zemlji, del evolucije, povsem naraven proces. Zdaj doživljamo šesto izumiranje vrst, na katero pa vplivamo mi sami. Četudi človeka ne bi bilo, bi se narava vseeno spreminjala,« poudarja paleontolog mag. Matija Križnar.

Zgodbo 4,5 milijarde let starega planeta – življenje se je v obliki enostavnih mikroskopskih organizmov na Zemlji pojavilo pred okoli 3,7 milijarde leti – pripovedujejo tudi fosili. Najbolj znameniti so seveda fosilni ostanki dinozavrov, katerih konec je povzročil padec asteroida pred 66 milijoni let. Tudi v naših tleh so se skrivale zanimive kosti, sicer precej mlajših vrst v primerjavi z velikimi plazilci. Tako so med drugim našli (in še odkrivajo) kosti jamskih medvedov, rosomahov in znamenitega mamuta, najdenega ob Nevljici v vznožju Kamniških Alp, ki je na ogled v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Raziskujejo tudi ostanke precej manjših živali. Za uspešno raziskovanje se je treba sem ter tja umazati in se splaziti skozi ozek jamski rov ali preplezati steno v kamnolomu, pravi mag. Matija Križnar, v prirodoslovnem muzeju vodja kustodiata za geologijo, s katerim smo govorili o preobrazbah sveta. O tem govori tudi zanimiva razstava V vrtincu sprememb, ki jo je muzej pripravil v sodelovanju s Cankarjevim domom.

Trenutno govorimo o šestem izumiranju vrst, nanj vpliva tudi človek s posegi v življenjski prostor živali in rastlin ter s povečanimi izpusti toplogrednih plinov, kar poganja globalno segrevanje in širše podnebne spremembe. Sicer pa se je po številu, koliko vrst je izumrlo, najhujše izumrtje zgodilo pred okoli 251 milijoni let.

Na prehodu iz perma v trias, pred približno 251 milijoni let, se je zgodilo največje izumiranje v vsej zgodovini planeta. Najbolj znano izumiranje ob koncu krede, ko so izginili dinozavri, je bilo precej manjše. Permsko-triasno izumrtje je bilo katastrofično, v morju je izumrlo več kot 90 odstotkov organizmov, med njimi trilobiti, številne oblike koral, nekaj iglokožcev je komaj preživelo. Od morskih ježkov se je ohranil le en rod, ki se je nato razvijal naprej do današnjih vrst. Trilobiti so višek razvoja sicer dosegli že kmalu po pojavu v kambriju, v devonu je njihovo število že drastično upadlo, v permu je bilo le še nekaj rodov; nekaj deset milijonov let so bolj ali manj samo še životarili in konec perma izumrli.

Statistično gledano se izumiranje pojavi približno vsakih 27 milijonov let, pri tem naj opozorim, da fosilni zapis nikoli ni popoln, tako da se tudi ta številka spreminja. Zagotovo se je zgodilo pet večjih izumrtij, s katerimi se končujejo tudi geološka obdobja.

Izumrtje je zapleten proces in ne enkraten dogodek, dogodek je denimo padec asteroida, ki je sprožil ali pa pospešil izumiranje dinozavrov in drugih organizmov ob koncu krede. To izumiranje je trajalo več sto tisoč let. Najnovejše raziskave tudi kažejo, da pri največjem permsko-triasnem izumiranju ni šlo za en sam sunek, ampak se je odvijalo nekako v valovih v razponu nekaj milijonov let.

Napačno si je tudi predstavljati, da so vsi dinozavri izumrli hkrati. Že ob koncu krede so bile nekatere skupine dinozavrov močno razredčene, nato sta se podnebje in celotno okolje spremenila s padcem asteroida. Kot že rečeno, je izumiranje kompleksen proces, številne teorije imajo veliko vrzeli, ki jih lahko zapolnijo nova odkritja fosilov ali nove raziskovalne metode v paleontologiji.

Preparacija in raziskovanje fosilov v muzeju FOTO: David Kunc

Prejšnja izumrtja so pravzaprav pripomogla, da smo se v dolgi evoluciji pojavili mi. Zdaj pa človek sam poganja spremembe in posledično izumiranje drugih vrst.

Morda je človek za trenutne vrste kot asteroid za dinozavre. Zagotovo vplivamo na planet. Tega ne moremo zanikati, s svojimi dejanji povzročamo spreminjanje najrazličnejših procesov, zakisljevanje oceanov, onesnaževanje zraka, morij, tal … Vendar če gledamo daleč v prihodnost, ko bomo ljudje izumrli ali pa se bomo preselili kam drugam, na kak drug planet (nasmešek), se bo narava vsekakor postavila nazaj.

Morda bo šla znova na začetek, podobno kot je bilo med permom in triasom, ko se je razvoj mnogih organizmov praktično začel na novo. Narava vedno najde pot, da vzpostavi ravnovesje. To je zdaj človek zamajal. Vplivamo tudi na evolucijo, toda nekatere vrste se prav dobro prilagajajo na hitre spremembe. Tiste, ki te sposobnosti ali možnosti nimajo, na žalost izumrejo.

Menim, da se sicer vse bolj zavedamo, da je narava močnejša od nas. Na to nas denimo vsake toliko močno opomni, samo pomislite na nedavni potres v Turčiji, nastal ob veliki prelomnici, ki je sicer del naravnih procesov. Še na marsikaj drugega nimamo nobenega vpliva, denimo na izbruhe vulkanov, geološki procesi so povsem neodvisni od nas. Zemlja ima vrsto 'presenečenj', s katerimi nam lahko postreže. Geološka preteklost nas uči, kako zelo nepredvidljiva je lahko prihodnost.

Tudi v rodu Homo je bilo pred več deset tisoč leti več vrst.

Neandertalci, denisovci … Tudi razvoj človeka je bil razvejen, vendar so mnoge vrste končale svojo evolucijsko pot, ohranila se je le ena. Zdaj lahko samo upamo, da se bo naša vrsta ohranila in nadaljevala rod v prihodnost, čeprav nam ne kaže dobro. Odvisnost od tehnologije nas lahko hitro pahne nazaj v kameno dobo, kar si je težko predstavljati.

Nagrado prejme raziskovalec človeške evolucije

V zadnjem času se veliko govori o obujanju izumrlih vrst, na primer ptice dodo, tasmanskih vragov in mamutov. Kako gledate na to?

To je pretiravanje, ki nima pravega smisla. Ne glede na to, kaj se je zgodilo z neko vrsto, je treba vedeti, da je določen čas, morda geološko obdobje ali pa le zgodovinsko dobo, ta vrsta zapolnjevala neko nišo. Zdaj so jo zapolnile že druge vrste.

Res je, da je tasmanske vrage do izumrtja privedel človek, vplival je tudi na mamute, vendar ne odločilno. Takrat so se zgodile podnebne spremembe, ko se je zaradi globalnega segrevanja poslovila ledena doba. Mamuti so še živeli, ko so gradili piramide v starem Egiptu, so se pa takrat – tudi pred človekom – umaknili na odročna otočja med Sibirijo in Aljasko.

Tudi danes se vrste umikajo pred človekom. Se pa zdaj vsaj zavedamo, da želimo vrste obdržati in ohraniti. Tega zavedanja še pred petdesetimi leti ni bilo. Takrat so ljudje brez večjih zadržkov neusmiljeno pobijali slone, tigre in druge živali, še več, še pred sto leti ni bil nič posebnega niti lov na ljudi, na pripadnike raznih domorodnih ljudstev v Južni Ameriki in podobno.

Truditi se moramo, da planet ohranjamo v karseda dobrem stanju. Opustiti bi morali uporabo fosilnih goriv, čim več materialov bi morali reciklirali, kot vrsta moramo biti ozaveščeni ter se obnašati manj potrošniško, kar je dandanes zelo težko.

Raziskovanje in dokumentiranje paleontoloških najdb v Vodoravni jami FOTO: Marko Pršina

Če se osredotočiva še na fosile na našem območju. Kako dobro je Slovenija paleontološko raziskana?

Poznanih je pravzaprav malo nahajališč fosilov, čeprav lahko rečemo, da je paleontološka raziskanost Slovenije izjemno majhna. Pravzaprav številne podatke šele zdaj na novo odkrivamo. Vedeti moramo, da je do prve svetovne vojne in še kasneje večina odkritih fosilov in drugih ostankov, ki so jih nabrali tukaj, šla v Gradec in na Dunaj, saj so bila tam glavna naravoslovna središča. Na našem območju so raziskovali takratni avstroogrski geologi in paleontologi. V Prirodoslovnem muzeju Slovenije imamo le manjše zbirke fosilov Henrika Freyerja in pa Karla Dežmana, ki sta bila kustosa Deželnega muzeja za Kranjsko. Ravno v Dežmanovem času so tako raziskovali Križno jamo, nakopali so ogromno kosti jamskih medvedov, in vse so odpeljali na Dunaj. Mi imamo nekaj ostankov, pa v Narodnem muzeju Slovenije je še nekaj lobanj, vse drugo pa je na Dunaju.

Marsikateri fosil so odpeljali tudi v Leoben. Tam je bila nekoč glavna rudarska univerza, večino najdb iz zasavskih premogovnikov, rudnikov so odnesli tja. Res imajo lepo paleontološko in izjemno mineraloško zbirko.

Vsekakor bi si želeli, da bi nam te fosilne najdbe vrnili, saj sodijo k nam, vendar je to bolj ali manj pobožna želja, nič od tega ni v naših, muzejskih rokah, čeprav bi pri vračanju odločilno vlogo lahko odigrala tudi politika. Po drugi plati pa je dobro, da so se fosili vsaj ohranili v tujih zbirkah. Z muzeji in drugimi ustanovami pogosto dobro sodelujemo, podatke lahko dobimo, nimamo pa pregleda, kaj vse je ohranjeno.

Del lobanje alpskega svizca iz Vodoravne jame FOTO: Matija Križnar

Omenili ste Križno jamo, ki je znana po najdbah ostankov jamskih medvedov. Tudi sami ste v zadnjem času napisali nekaj člankov o odkritjih fosilov v jamah. Pri katerih raziskavah ste sodelovali v zadnjem obdobju?

Naj začnem z Vodoravno jamo med Belo krajino in Kočevskim, v kateri so člani novomeškega jamarskega kluba našli nadaljevanje rovov in v njih odkrili fosilne kosti. Najverjetneje je šlo za brlog jamskih medvedov. Ostankov ni veliko, morda okostje ali dve, torej je v jami skozi daljše obdobje bivalo le nekaj jamskih medvedov. Našli smo tudi ostanke alpskega svizca, ki je pri nas izumrl ob koncu ledene dobe, pleistocena. Vseh kosti nismo pobrali, nekaj jih je bilo pravzaprav že zasiganih, k sreči je jama tudi precej nedostopna, tako da se ne bo dogajalo uničevanje. Odvzeli smo torej le toliko vzorcev, da smo lahko nahajališče ustrezno strokovno dokumentirali in paleontološko raziskali.

V Erjavčevi jami blizu Solčave pa so pred nekaj leti odkrili ostanek lobanje ledenodobnega rosomaha. Takrat je pri odkrivanju sodeloval dr. Slavko Polak iz Notranjskega muzeja Postojna, lobanjo je prevzel in očistil, mi smo jo nato dobili v hrambo. Vseskozi se v našem muzeju trudimo, da pridobimo in ohranimo izjemne in redke primerke fosilov, kar je tudi naše poslanstvo že več kot dvesto let.

Odlično ohranjena lobanja rosomaha iz Erjavčeve jame blizu Solčave. FOTO: Matija Križnar

Kako poteka shranjevanje in datiranje takšnih najdb?

Najdbe karseda hitro spravimo v ustrezne prostore in jih zaščitimo s premazi, saj so marsikatere kosti, predvsem pa zobje, krhki ostanki, ki hitro popokajo, ker je dentin zelo krhek. Marsikaj je odvisno od tega, kako so se kosti ohranile oziroma fosilizirale. Kosti, stare do 50 tisoč let, datiramo z izotopom ogljik-14, starejše pa z drugimi metodami datacije, predvsem na temelju razpada radioaktivnih izotopov. Nedavno smo datirali jelenovo rogovje iz neke jame. Izkazalo se je, da je staro »le« okoli 3900 let, po starosti torej ni fosil, ampak izvira iz pozne bakrene dobe. To je lep primer, kako lahko sam videz rogovja zavaja s svojo starostjo.

Želeli bi datirati tudi našega mamuta iz Nevelj, nekaj kosti še imamo surovih, primernih za datacijo. Za nekatere vrste dobro vemo, kdaj so nazadnje živele pri nas. Da so rosomahi tukaj prebivali, ko je bilo zelo hladno, to je bilo pred okoli 20 tisoč do 22 tisoč leti. Takrat so pri nas živeli tudi mamuti in celo severni jeleni.

Od blata do sterilne sobe

Koliko mora biti kost stara, da je fosil?

Od 10 tisoč do 12 tisoč let, ni pa nujno, da je kost fosilizirana. Če so kosti mlajše, lahko govorimo tudi o subfosilnih ostankih. Vseeno pa je, kakšne barve so te kosti, njihova barva je odvisna predvsem od tega, kje so bile zakopane. Če so bile v glini, so temnejše, v pesku ali grušču pa so običajno ostale svetlejše.

Zanimive najdbe so tudi v naših gorah. Nedavno ste v reviji Proteus poročali o odkritju zob iz poznega paleozoika med Dovjem in Hrušico v Karavankah.

Nad Jesenicami, Dovjem in Hrušico je zelo veliko paleozojskih kamnin, ki vsebujejo zanimive fosile. Nazadnje smo raziskali in opisali zobe paleozojskih hrustančnic. Najdeni so bili sicer že pred dvajsetimi leti, a so bili v zasebni zbirki. Nekako po poznanstvih in pogovorih smo se dokopali do njih, jih raziskali in nato dobili v hrambo. Verjetno se v zasebnih zbirkah skriva še marsikaj zanimivega, zato sodelujemo s sicer redkimi slovenskimi zbiralci fosilov. Še marsikatero presenečenje nas verjetno čaka tudi pod površjem. Zelo veliko fosilov je na Krasu, tam smo že našli precej ostankov krednih rib. Med njimi smo našli eno povsem novo, ki smo ji določili nov rod in novo vrsto. Zanimivo je tudi odkritje triasnih fosilov v jami nad Uskovnico, kjer so ljubljanski jamarji 300 metrov globoko našli naravno izlužene fosilne polže.

Težko rečem, kaj vse bi lahko še našli. Smo pa vedno veseli presenečenj, pa naj bo to neka majhna ribica ali kak večji fosilni sesalec. Če bi sam povsem prenehal s terenskim delom, bi imel še za stoletje dela, da pregledam vse muzejske zbirke oziroma vse najdbe. Že iz ene same lobanje rosomaha lahko analiziramo in odkrijemo marsikaj, več let lahko traja, da preverimo vsako podrobnost, zdaj denimo le ocenimo, od katere vrste je kost in koliko je stara. Paleontologov pri nas ni veliko, vesel bi bil, če bi imeli še kakšnega v muzeju, saj se paleontološke zbirke večajo, predvsem pa jih je treba še bolj temeljito raziskati.

Omenili ste, da nikakor niso bile odkrite še vse (izumrle) vrste. Je možno, da se kje v globini skriva še kakšno res veliko presenečenje?

Možno. Zemlja je ogromna. Da se izkoplje deset krat deset metrov veliko najdišče, lahko traja več let. Tudi dinozavri, denimo, še niso rekli zadnje, še vedno odkrivamo nove vrste ali pa analiziramo stare najdbe, pri čemer se razkrijejo nove razlike in s tem se spremeni razvrščanje.

Pri geološko mlajših fosilih je lahko ohranjen genski zapis. Tako so na primer v Evropi razvrstili jamske medvede. Nekoč je veljalo, da je šlo za eno vrsto, danes je jasno, da so bile tri različne vrste ali vsaj podvrste. Pri nas so najverjetneje živele vse tri, največji Ursus ingresuss, katerega kosti in zobe so našli v Potočki zijalki, Križni jami in še nekaterih, pa manjši Ursus eremus in še »klasični« Ursus spelaeus.

Še vedno je veliko neznanega, kako in zakaj so posamezne vrste izumrle, kako so se razvijale, pravi Matija Križnar, paleontolog v Prirodoslovnem muzeju Slovenije (fotografiran je ob okostju jamskega medveda). FOTO: Jože Suhadolnik

Čeprav ste muzejski kustos, se ne bojite umazati.

Res ne (nasmeh). Včasih se je treba splaziti v kak rov in se skoraj do kolen pogrezniti v blato, pa tudi žulji od geološkega kladiva niso redkost. Paleontološko delo je zelo pestro. Lahko je zelo naporno delo na terenu, lahko pa zelo »fino«, ko govorimo o analizah in preparaciji fosilov. V tujini so muzejski paleontologi lahko bolj specializirani kot pri nas, mnogi raziskujejo le določene skupine fosilov in še te iz muzejskih zbirk, drugi se ukvarjajo le z raziskavami v naravi in iskanjem novih fosilov. Še vedno je veliko neznanega, kako in zakaj so posamezne vrste izumrle, kako so se razvijale. Nova odkritja pogosto razkrivajo drugačna pota evolucije ali pa zapolnjujejo vrzeli. Fosilni zapis je zelo nepopoln – luknjast, popoln pravzaprav nikoli ne bo, ker se ostanki mnogih organizmov niti ne morejo ohraniti.

Vrtinec Foto Delo