Zeleni val v mavrični deželi

Bruselj – Notranja politika v Belgiji običajno pritegne pozornost sveta s svojo zapletenostjo, ki neredko ni več daleč od meja nadrealizma. V analih je ostalo zapisano, da je država v letih 2010 in 2011, ko je bila rekordnih 541 dni brez vlade, kar spodobno delovala.

Tudi po jutrišnjih volitvah – v Belgiji ne bodo potekale le evropske, marveč tudi zvezne in regionalne volitve – bo sestavljanje vladne koalicije najbrž bolj zapleteno kot v drugih državah. Po zadnjih volitvah leta 2014 je bila vlada liberalnega premiera Charlesa Michela kljub stalnim prepirom razmeroma stabilna vse do nesoglasij glede marakeške deklaracije, ki so izbruhnila lani jeseni.

Nacionalisti iz Flandrije, stranka Novo flamsko zavezništvo (N-VA), so zapustili vlado tako imenovane švedske koalicije, ker so nasprotovali migracijskemu paktu ZN.
 

Močan levo-liberalni blok

Koalicija se je imenovala po švedski zastavi: liberalci so modri, rumena je barva N-VA in križ je simbol krščanskih demokratov. Pred volitvami velja za skoraj gotovo, da švedske koalicije ne bo več. Najbolje kaže levosredinsko-liberalnemu taboru.

Po zadnji javnomnenjski raziskavi Le Soira in RTL utegnejo liberalci, zeleni in socialisti (po tri stranke iz frankofonskega in flamskega tabora) s približno enakimi deleži osvojiti 81 od skupno 150 parlamentarnih sedežev. Takšna koalicija, poimenovana mavrična, je bila na oblasti že v času prve vlade liberalnega premiera Guya Verhofstadta (od leta 1999 do 2003).

Flandrija, Valonija, Bruselj

Za Belgijo, ki bo čez 11 let praznovala dvesto let obstoja, je značilna velika, čedalje globlja razdeljenost med nizozemsko govorečo Flandrijo in frankofonsko Valonijo. Tretja regija je milijonski Bruselj, ki je s svojim mednarodnim statusom in priseljenci z vseh vetrov zgodba zase.

Velike razlike vplivajo na politična razmerja. Tako so v gospodarsko bolj dinamični Flandriji najmočnejša stranka N-VA z 28 odstotki. Za njimi bodo krščanski demokrati s 17 in skrajno desni Flamski interes s 15 odstotki. Sledijo zeleni, liberalci in šele na šestem mestu so socialisti.

Nasprotna slika je v manj razviti Valoniji, kjer z 28,5 odstotka socialisti prepričljivo vodijo pred liberalci, zelenimi in krščanskimi demokrati. Nekdaj marksistično-leninistični stranki dela se obeta okoli devet odstotkov. V Bruslju pa napovedujejo zmago zelenih z 22,9 odstotka.

Obvezno na volišča

Tudi na ravni celotne Belgije je očiten močan »zeleni val«. Ekološki stranki bi s 26 poslanskimi sedeži več kot podvojili rezultat iz leta 2014. Ni izključeno, da bo v zapletenem sestavljanju vlade za premiera izbran kdo od njihovih voditeljev. To bi bil prvi zeleni premier v kateri od članic EU (v Avstriji je zelen predsednik).

Zaradi federalne in jezikovne ureditve v Belgiji v vsakem volilnem procesu potekata dve vzporedni politični razpravi. Teme so bili višina DDV na elektriko, podnebje, službe, znižanje starosti za redno upokojitev s 67 na 65 let, zahteve N-VA po trdih prijemih na področju azila. Socialist in nekdanji premier Elio Di Rupo je bentil, da je glas za Michelove liberalce glas za N-VA.

Četudi je glavno mesto Belgije središče EU, je bila tukajšnja kampanja za evropske volitve skoraj neopazna v senci drugih volitev. A vsaj udeležba bo visoka – v Belgiji je prihod na volišča obvezen.