V nadaljevanju preberite:

Prizori s slovaško-ukrajinske meje človeka navdajo z mešanimi občutki. Po eni strani občuduješ usklajenost vojske, policije in vsaj desetih različnih prostovoljnih organizacij, vendar pa se vate neprimerno globlje vtisnejo solze in osamljena obličja otrok in
žensk, ki može puščajo v vojni.

»Veste, zakaj jih večina pride peš?« je s pogledom, obrnjenim proti mejnemu prehodu Vyšné Nemecké, čez katerega se je počasi pomikala reka ljudi, vprašal prostovoljec Peter. »Vzroki so trije,« je nadaljeval, še preden bi utegnili ugibati. »Smo v neposredni bližini ukrajinskega mesta Užgorod. Nekaj ljudi živi tako blizu, da se lahko sprehodijo čez mejo. Tik ob tej je tudi železniška postaja, kamor vozijo vlaki iz vse države. A glavni vzrok je to, da Ukrajinci čez mejo spuščajo samo ženske in otroke.«

Moški svoje družine pripeljejo do mejnega prehoda, nato pa se obrnejo in gredo nazaj v vojno, medtem ko se njihovi svojci odpravijo na svobodo. Toda osamljenost – četudi na svobodi – nemalokrat povzroča ravno toliko trpljenja kot skupno življenje v nevarnosti.