Nina Pagon je na Škotskem diplomirana psihologinja in magistra poslovnih ved (podiplomski študij menedžmenta MBA je opravila v Iowi v ZDA) ter certificirana poslovna svetovalka za individualni kot tudi timski razvoj. Že vso svojo prvo četrtino kariere dela za priznane institute in korporacije po vsem svetu.

Trenutno dela in živi v Londonu, zaposlena je v hčerinski družbi Manpowerja Talent Solutions. Za London pa pravi, da je najboljše mesto na svetu, morda le malo predrago. »V London ne prideš za to, da bi zaslužil, ampak za to, da bi se razvil.«

Ko je leta 2008 zaključila maturo na kranjski gimnaziji, kjer ji je v najlepšem spominu ostal razrednik in profesor matematike Matjaž Pertot, je šolanje nadaljevala na škotski univerzi v Aberdeenu. Na Škotskem je bila tisti čas iniciativa za članice EU, ki je omogočala brezplačen študij. »Najprej nisem mogla verjeti, ker vemo, da so študiji na tujem v nasprotju s Slovenijo vedno plačljivi. Ko se je informacija izkazala za resnično, nisem dolgo odlašala s prijavo. To, da sem se zanimala za tujino, pa je verjetno tudi posledica vpliva očeta, ki je mednarodni profesor varnostnih ved in je poučeval ter vodil različne šole po vsem svetu.«

Na Škotskem je dokončala magistrski študij psihologije, kjer se je seznanila z organizacijsko psihologijo in se navdušila nad njo. Ker ima mesto Aberdeen močno naftno industrijo, je razumljivo, da se je njena disertacija, ki je preučevala reševalce nujne medicinske pomoči, dotikala tudi te panoge. »Ena od mojih profesoric je bila prva na svetu, ki je raziskovala tovrstno zahtevno upravljanje organizacije, kjer je zelo malo časa za zahtevne odločitve. Raziskave, ki so sprva izhajale iz preučevanja letalskih nesreč s pomočjo črnih skrinjic, nato pa tudi naftne industrije, kažejo, da razlog za večino napak ni v pomanjkanju tehnološkega znanja, ampak v pomanjkanju mehkih veščin. Gre za specifičen problem zahtevne, časovno in z viri omejene panoge. Na Japonskem so recimo zaposleni na nižjem nivoju vedeli, da se bo zgodila eksplozija v nuklearki, a tega niso pravočasno sporočili vodstvu. Poznan je primer, ko je kirurg pustil škarje v trebuhu pacienta, pa si ga medicinska sestra ni upala opozoriti na to. Zaradi takšnih in podobnih primerov so se začele raziskave o tem, zakaj prihaja do takšnega razkoraka med delavci in vodji, in vse ugotovitve kažejo, da je ključ do odpravljanja takšnih napak v mehkih veščinah, predvsem v zaupanju in komunikaciji. Sama sem med študijem raziskovala in opazovala delo reševalcev. Na lastne oči se prepričaš, kako težavno je sprejemati hitre odločitve v nevarnih situacijah.« Po študiju na Škotskem se je zaposlila na Institutu za nevroznanost, ki deluje znotraj mednarodne šole Cimba v Italiji, kjer je nato živela pet let.

»V Italiji sem se tudi v praksi seznanila z nevroznanostjo, osebnostnim in »leadership« razvojem. Po študiju psihologije in med opravljanjem MBA je tako v meni ves čas raslo navdušenje nad razvojem voditeljstva in svetovanjem, tem, kar počnem danes. Eden od mojih dosežkov, na katerega sem še posebno ponosna, je to, da sem bila med letoma 2013 in 2015 imenovana za dodatno predavateljico na Univerzi v Iowi (Tippie School of business). V Italiji sem s še dvema kolegoma razvila in akreditirala in potem tudi vodila ICF (international coaching federation) coaching (oblika poslovnega svetovanja) treninge, to je treninge za nove poslovne svetovalce. Glede na to, da coaching je in tudi bo osrednji del razvoja vodij, mi je to odprlo veliko vrat.«

»V Italiji sem imela tudi prvo izkušnjo z usklajevanjem pričakovanj dveh različnih kultur. Na eni strani sem imela ameriškega delodajalca, kjer je bilo vodilo delati 'od osmih do poznega', po drugi strani pa je bila prva fraza, ki sem jo usvojila v svojem zasebnem življenju, 'facciamo domani', kar bi pomenilo 'to bomo naredili jutri'. Od tega sem vzela, da je pomembno delati in se posvečati svojim ciljem, da pa se je treba včasih tudi odklopiti in kaj pustiti za drug dan.«

Razvoj kadrov v Londonu

Leta 2018 je odšla v London in začela delati za podjetje Talent Solutions, hčerinsko družbo mednarodne korporacije za razvoj kadrov Manpower. Pisarno ima v središču osrednjega poslovnega okrožja Londona Canary Wharf. Po Veliki Britaniji potuje na tedenski ravni in dela z najboljšimi britanskimi podjetji. Nekaj mesecev je preživela tudi v Avstraliji, tam so velikemu rudarskemu podjetju pomagali skozi transformacijo vodstvenih procesov.

S prakso je spoznala, da se v ljudeh skriva ogromno neodklenjenega potenciala, ki čaka, da ga odkrijemo. »Vsak lahko postane boljši človek, ne le v smislu uspeha, ampak osebnosti nasploh.« Pri razvoju je izjemnega pomena zavedanje, »da imamo vsi svoje omejitve in delujemo znotraj določenih parametrov, ko se tega zavedamo, so spremembe veliko lažje«.

»Največja škoda je, ker hodimo skozi življenjska obdobja, ne da bi se poskušali poglobiti vase in razumeti, zakaj ravnamo na določen način. Ne vemo, kdo smo, kaj smo in zakaj se odzivamo tako, kot se. Žalostno je, da se najnovejša spoznanja nevroznanosti tako počasi pretakajo v izobraževalne sisteme.«

Mladim, ki razmišljajo o študiju v tujini, to toplo priporoča. »Ko se preseliš zaradi študija, je to veliko bolj enostavno, kot pa če se preseliš pozneje. Vsi, ki pridejo na študij v tujino, so namreč v enakem položaju, zato je veliko lažje splesti pristna poznanstva.« Kljub vsemu pa selitev v tujino priporoča vsakemu, ki o tem razmišlja, ne samo mladim na pragu študija. »Selitev v drugo državo, spoznavanje tujega načina življenja in dela sta neprecenljivi izkušnji na povsem drugi ravni, kot pa na primer zgolj potovanje po tujih državah.«

Ni pa vedno lepo, priznava. »Ko se ti v življenju dogajajo pomembne, prelomne stvari, zelo pogrešaš svoj dom, starše, prijatelje. Ko se pomembne stvari dogajajo tvojim bližnjim, se čutiš izvzetega iz dogajanja. Sem pa zelo hvaležna za vse stike, ki sem jih obdržala kljub temu, da že dolgo živim v tujini. Z leti postajam vedno bolj občutljiva za te zadeve, za praznike zadnja leta hodim domov za ves mesec, a po drugi strani mi je kariera tudi zelo pomembna, zato vsakič, ko mi je hudo, vem, za kaj žrtvujem svoj čas.«

O prihodu domov trenutno ne razmišlja, čeprav ima Slovenijo zelo rada. »London zagotovo omogoča najboljše izhodišče za grajenje omrežja poslovnih poznanstev, za zdaj pa se tudi še počutim dovolj pri močeh, da se mi ljubi živeti v tako velikem in burnem mestu, kjer se vedno veliko dogaja. Mislim, da ima Ljubljana premalo poslovnih priložnosti, ki bi mi omogočale učenje in rast. Mogoče pa se motim. Z leti sem vedno bolj občutljiva za ravnovesje med službenim in zasebnim časom, pa tudi za vreme, zato sem pomislila, da bi se preselila v celinsko Evropo.«

Plačilo za njeno področje se v Londonu giblje med 50.000 in 70.000 evri na leto. »Če primerjam, koliko sem zaslužila v Italiji in koliko zapravila, je razlika ogromna,« v smehu pristavi sogovornica. Za stanovanje v Brixtonu, ki je trenutno zaradi živahnega medkulturnega življenja eden od najbolj priljubljenih predelov Londona, s sostanovalko plačujeta 2000 funtov (nekaj manj kot 2400 evrov) brez vključenih stroškov, ki so v zadnjem obdobju precej narasli. »V Londonu težko zaslužiš denar, še težje pa ga privarčuješ,« pravi in doda: »Ne glede na morda na trenutek visoke stroške pa mi zagotovo ni žal. London s svojimi potenciali je vreden tega.«