Med kiviji se je naučila biti srečna

Pred slabimi tremi leti je v svojem življenju – zelo strukturiranem ter prenapolnjenem z aktivnostmi in obveznostmi pa tudi stresom – naredila črto in se odločila, da jo pobriše na »konec sveta«. Pred dvema letoma, ko še nismo slutili, kako nam bo življenje krojil virus, je odletela na Novo Zelandijo.

Če je takrat Neža Strenčan še imela občutek, da se bo vrnila domov, se zdaj v Sloveniji ne vidi več, zunaj slovenskih meja je namreč dobila drugačno sliko o sebi, kulturi, življenju. Prav tako pa je tam odkrila novo dimenzijo sreče. 27-letna magistrica razrednega pouka, ki danes ve, da se v (slovenski) šoli v prihodnje ne vidi, je bila nekoč vključena v veliko kulturno-glasbenih dejavnosti: od petja v muzikalih do igranja v kratkih filmih, bila je tudi zelo aktivna skavtinja … Zdaj pa »obira sadje, vrtnari, kuha, se pogovarja z ovcami in jeleni, vandra ter se uči živeti in ne bezljati«, kot se na svojem blogu opiše sama. In koliko časa je potrebovala, da se je, kot rečemo, »odklopila«?

»Še vedno se poskušam [nasmešek] … Sicer pa, mislim, da sem se pred kakšnim letom. Ko sem priletela na Novo Zelandijo, sem prišla k družini z ogromno kmetijo, na kateri imajo okrog 2000 jelenov in 1500 ovac, kjer sem poleg tega, da sem bila varuška (in animatorka, med zaprtjem države tudi učiteljica) trem otrokom, opravljala tudi razna dela na kmetiji. In ko sem bila tam, sem se odklopila od prejšnjega sveta: začela sem uživati v hrani, naravi, pticah,« začne pripovedovati Neža, ki ob tem pove, da si Slovenci težko predstavljamo, kako glasni so ptiči na Novi Zelandiji – kot da bi vstopili v kletko, polno ptic. »Začela sem podoživljati take stvari, obenem pa sem bila še vedno zelo pridna in delavna, ob otrocih se nisem mogla povsem odklopiti.« Po tem, ko je po več kot pol leta odšla od te družine, s katero se je zelo povezala, pa je začela potovati.

Večina backpackerjev je ob zapiranju mej odšla domov

Od samega začetka, pravi, morda ni doživela prave »backpackerske« izkušnje – Nova Zelandija se je ob zapiranju mej ob začetku pandemije precej izpraznila, saj je večina popotnikov odšla. Tudi zato je srečevala precej več Novozelandcev kot tujih popotnikov z nahrbtniki ter s tem dobila drugačno sliko te dežele. In kakšni so kiviji, kot se pogovorno tudi imenujejo prebivalci otoške države? Neža jih opisuje kot izjemno odprte, optimistične, gostoljubne, prijazne … Od Slovencev pa se verjetno močno razlikujejo po tem, kako so se spopadali s koronavirusom in kako zaupajo vladi.

Kot pojasnjuje Neža, je bila Nova Zelandija v prvem valu res zgled kot država, ki se je znala dobro spoprijemati z virusom, številke okuženih so bile nizke, število vseh smrtnih žrtev v dveh letih je manjše od 60. Pravi, da je bil za vse najhujši delta val, ki se je začel konec avgusta, najkrajšo pa je med vsemi območji potegnil Auckland. A če so v prvem valu Novozelandci pokazali, kako zaupajo vladi in svoji priljubljeni premierki Jacindi Ardern, sta se z delto in s cepljenjem med nekatere ljudi naselili nestrpnost in nejevolja, ki sta se odražali v protestih in nasprotovanju pogoju cepljenja za večino dejavnosti oziroma storitev. Neža, ki je sicer cepljena, pravi, da brez tega zdaj ne moreš nikamor, a da jo je kljub temu ta »obveza« presenetila, saj je prej živela precej normalno kljub virusu, o pravilih in ukrepih pa so ves čas pravočasno in jasno obveščeni.

Težav pri iskanju dela večinoma nima

Ko je po prvih potepanjih prišla v Nelson (kamor se je pozneje vrnila in bila tam tudi v času najinega pogovora), je prvič opravljala precej bolj »backpackersko« delo, pove Neža. »Backpackerske službe, ki jih večinoma dobiš v rastlinjakih, so take: veš, da boš trpel, ampak si rečeš 'bom že zdržala tisti mesec, dva ali tri'. Potem ti je pa že po dveh dneh žal, da si sprejel takšno službo [smeh].« Med njimi omeni delo v proizvodnji kivijev, kjer je preverjala njihovo kakovost: delala je deset ur na dan, kivije je razvrščala med prvo, drugo in tretjo kakovostno kategorijo: »Prve tri dni se mi je vrtelo, ker sem bila ves čas na nogah, potem sem se navadila. Še težje pa je bilo delo, kjer sem obirala kivije in med tem imela na sebi vrečo, ki je tehtala približno 25 do 30 kilogramov.« A kivije ima še vedno rada, pove v smehu in doda, da plača za to garaško delo ni bila slaba. Pravi, da večjih težav pri iskanju službe ni imela, večinoma je delo našla po enem dnevu iskanja, le enkrat ga je iskala dva tedna.

Veliko je zaposlitev, pripoveduje Neža, kjer je plačilo okoli 20 dolarjev na uro (približno deset evrov). Sliši se dobro, a na Novi Zelandiji je hrana draga. »Sama sem skromna, ko potujem, spim v nizkocenovnih kampih, ne zapravljam na veliko, nisem ves čas na kavicah. To pomeni, da delam približno dva do tri mesece, potem pa lahko s tem denarjem potujem kakšen mesec.« Ob tem pove, da je lažje, če se potuje v parih, saj si lahko delijo stroške za hrano, bencin, nastanitve ... »No, res pa je, da moj namen ni bil, da privarčujem, temveč da vidim čim več Nove Zelandije.«

»Potem ko sva se s kolegico, s katero sva potovali po Severnem otoku, razšli vsaka na svojo pot, se je začelo novo poglavje mojega življenja: spoznala sem veliko ljudi, šla na plažo, v telovadnico, nad ognjem skuhala kosilo, srfala … nehala sem pisati dnevnike. V glavi imam sicer še vedno tisto, da moram nekaj napisati, moram nekaj delati. Vedno bolj sem posnemala druge, da sem si prislužila denar, nato pa uživala. Tako ves mesec nisem v roke prijela računalnika.« Zdaj svoje in zgodbe drugih poskuša zaobjeti v svojem podkastu Behind places and faces.

Njena naslednja destinacija je Avstralija

Sproščen klepet, ki je potekal prek skypa – ob zame zgodnji jutranji uri, medtem ko se je pri njih dan že prevesil v večer –, sva sicer začeli z birokratskimi težavami, saj ji letos, tako kot še mnogim drugim Slovencem, potečejo dokumenti. »Slovenija na Novi Zelandiji nima veleposlaništva. Do zdaj je vsakega pol leta sem prihajal nekdo iz Avstralije in urejal dokumente za Slovence, odkar pa je Nova Zelandija zaprla svoje meje, niso že dve leti sem poslali nikogar …« Prav tako ji je pred kratkim potekel tudi izpit za avto, saj mednarodni velja dve leti: »Po dveh letih in 40 tisoč prevoženih kilometrih zdaj izpit delam že drugič.«

Če danes gledamo fotografije, ki jih Neža objavlja na družbenih omrežjih, sicer zlahka razumemo, da je za svojo destinacijo izbrala to deželo, a je pri tej odločitvi pretehtalo tudi to, da je Nova Zelandija angleško govoreča država in da je tam možnosti za delo veliko – saj je vedela, da njeni prihranki ne bi zadostovali za »klasično« potovanje. V igri sta bili tudi Kanada in Avstralija, pri čemer je slednja prva na njenem seznamu, kamor bo odpotovala z Nove Zelandije. V obeh pa sta razviti tudi filmska in gledališka industrija, ki Nežo še vedno zelo zanimata. Pravi, da bi rada v Avstraliji najprej potovala, potem pa se morda ustalila v enem od večjih mest in poskušala najti službo v filmski oziroma glasbeni industriji, saj gledališče in petje, kot prizna, že precej pogreša.