Med študijem mednarodnih odnosov na Univerzi v Leidnu na Nizozemskem je Evo Casagrande zanimanje vse bolj vleklo k delu, s katerim bi lahko koristila naravi in okolju. »V Sloveniji smo vzgojeni v duhu spoštovanja do narave,« pojasnjuje sogovornica, ki se je že od rane mladosti učila živeti v sožitju z naravo pri tabornikih. Začela je preučevati investicije v trajnostni razvoj in se zaposlila v nizozemski razvojni banki.

Eva Casagrande FOTO: Osebni arhiv

Razvojne banke ima večina večjih in bogatejših držav, namenjene pa so vlaganju finančnih sredstev v države v razvoju. Pri investicijah sledijo zlasti ciljem trajnostnega razvoja, trudijo se zmanjšati lakoto in neenakopravnost ter vlagajo le v projekte, ki ne škodujejo podnebju in okolju, pravi Casagrandejeva. Pogosto se podajajo tudi v naložbe, ki so preveč tvegane za običajne banke. Vse profite pa nato ponovno investirajo nazaj v nove razvojne projekte, zlasti v najrevnejših državah, ki sicer težje pridejo do posojil.

Za kuhanje brez iztrebkov

V razvojni banki je delovala v skupini ocenjevalcev, ki je preučevala, ali imajo investicije resnično učinke, ki naj bi jih imele, in kaj bi bilo treba spremeniti, da bi jih imele. Obenem pa je morala slediti tudi, v katere projekte vlagajo druge razvojne banke, s čimer je zelo dobro spoznala delovanje razvojnih bank po svetu.

Ena izmed investicij, ki jo je pri tem delu preučila, je denimo investicija v čistejše načine kuhanja. V mnogih državah v razvoju namreč za kuhanje uporabljajo neprimerno gorivo, pogosto posušene živalske iztrebke, ki v slabo prezračenih prostorih povzročajo veliko razširjenost dihalnih obolenj. Zaradi patriarhalne delitve dela so žrtve teh obolenj predvsem ženske.

A ne le izgorevanje, tudi nabiranje takšne kurjave ima negativne učinke na družbo. Večinoma je to opravilo naloga žensk in otrok, zato ženske ne morejo služiti denarja in se finančno osamosvojiti, otroci pa ne morejo obiskovati šole. Casagrandejeva je zato preučila, v kakšne gorilnike in tipe goriva bi bilo najbolje investirati, v katerih okoljih je to najbolj pereč problem ter kje in kdo je že investiral v to področje in s kakšnim uspehom.

Tanka meja med humanitarnostjo in geopolitiko

A tudi humanitarno delovanje in dobri nameni pogosto ne morejo mimo kompleksnih interesov geopolitike. Razvojne banke posameznih zahodnih držav zelo pogosto investirajo v svoje nekdanje kolonije. Sogovornica sicer meni, da je to razumljivo, saj je lažje investirati v države, s katerimi že obstajajo močni kulturni in politični stiki. »Vsaka banka ima v ozadju svojo kulturo in sledi določeni politiki, zlasti v Franciji in Združenem kraljestvu, kjer so razvojne banke večinoma v lasti države,« razlaga. Francoska razvojna banka tako v veliki meri vlaga v nekdanje francoske kolonije v Afriki.

Prav Afrika s svojimi ogromnimi rudnimi bogastvi postaja geopolitično ekonomsko bojišče, na katerem tekmujejo ZDA, zahodnoevropske države, pa tudi Rusija in Kitajska. Zlasti Kitajska je v zadnjem času z ogromnimi investicijami in gradnjo temeljne infrastrukture postala največji globalni igralec v Afriki.

Kitajci v Afriki: rešitelji ali kolonizatorji

»Razvojne banke so evropski in ameriški odgovor na širjenje kitajskega vpliva v Afriki,« pravi Eva Casagrande. Zlasti ZDA se tega vse bolj zavedajo; v nekaj letih so sredstva svoje razvojne banke, ki so namenjena investicijam v Afriko, večkratno povečale. »Njihov namen je zaustaviti širjenje kitajskega vpliva v Afriki, prebuja pa se tudi Evropa, čeprav morda prepozno.«

Iracionalno nasprotovanje jedrski energiji

Njeno delo v razvojni banki se je odražalo tudi v študiju, ki ga je zaključila z diplomsko nalogo, v kateri je preučila, kako neposredne tuje naložbe vplivajo na tranzicijo držav k obnovljivim virom energije.

Med zelene vire energije Casagrandejeva šteje tudi jedrsko energijo, saj meni, da bi ta lahko največ pripomogla k boju proti podnebnim spremembam. Vetrna in sončna energija nista dovolj zanesljivi, saj sonce ne sije vedno dovolj močno in veter včasih ne piha. Tako pridobljeno elektriko je sicer res mogoče shranjevati v baterije, vendar so te zelo škodljive za okolje. Za njihovo izdelavo je namreč potrebno mnogo materialov, ki jih pridobivamo na do okolja zelo neprijazne načine. Poleg tega vetrne in sončne elektrarne preprosto ne morejo v celoti zadovoljiti naših trenutnih potreb po elektriki.

Nasprotovanje jedrski energiji večinoma čustveno in ni utemeljeno na razumskih argumentih. FOTO: Leon Vidic/Delo

Številne države zgolj zaradi predsodkov proti jedrski energiji za pridobivanje elektrike še vedno uporabljajo premog. Casagrandejeva opozarja, da to ne povzroča le izpustov toplogrednih plinov in s tem podnebnih sprememb, temveč so stranski proizvodi kurjenja premoga v termoelektrarnah tudi izjemno radioaktivni odpadki.

Medtem je zaradi tehnološkega razvoja radioaktivnih odpadkov jedrskih elektrarn vse manj, obenem pa je njihovo delovanje vse bolj varno. Casagrandejeva zato ocenjuje, da je nasprotovanje jedrski energiji večinoma čustveno in ni utemeljeno na razumskih argumentih. »Ljudje pogosto ne vedo, koliko je pridobivanje jedrske energije napredovalo v zadnjih desetletjih in koliko so se varnostni mehanizmi izboljšali od časov tragedije v Černobilu,« opaža.

Študentski denar investiran v avtomatsko orožje

Ker meni, da je treba, »če želiš dandanes narediti razliko v svetu, razumeti, kako delujejo finance in investicije«, je študij nadaljevala s podiplomskim programom poslovodstva na elitni angleški univerzi v Cambridgeu.

»Zelo težko je priti na ta program, potrebne so zelo dobre ocene in sodelovanje pri številnih projektih,« razlaga Eva Casagrande, ki je bila poleg študija zelo aktivna tudi v številnih društvih, koristile pa so ji zlasti izkušnje z delom v razvojni banki. Kot največjo prednost študijskega programa izpostavlja, da je obdana s kolegi z zelo različnimi ozadji. Diplomantka mednarodnih odnosov tako poslovodstvo študira skupaj z inženirji, pravniki in fiziki, kar vodi v nenehna soočanja raznovrstnih perspektiv.

Med Rogom in Harvardom

Ker se spreminjanje sveta začne na lastnem pragu, je aktivna tudi v kolidžu, na katerem domuje. Vsak študent mora svojemu kolidžu namreč plačevati določeno vsoto denarja, ki pa se ne porablja le za sprotne potrebe, temveč jo kolidži kot kapital investirajo dalje, stroške obratovanja pa med drugim pokrivajo z dividendami investicij.

Vendar pa so nekatere od teh naložb zelo sporne. Kolidž, na katerem prebiva Casagrandejeva, je denar investiral v fosilna goriva in celo v orožarsko industrijo, saj ta redno izplačuje znatne dividende. Nekateri študenti so se uprli temu, da se njihov denar vlaga v tako neetično proizvodnjo, in organizirano izvajajo pritisk na upravo, naj spremeni svoj investicijski načrt. Casagrandejevo je pozitivno presenetila pripravljenost vodstva kolidža, da prisluhne zahtevam študentov in sodeluje z njimi brez pokroviteljstva. »Pripravljeni so na spremembe, a nimajo dovolj znanja in motivacije, da bi jih lahko izvedli sami, zato jim študenti pri tem pomagamo,« pojasnjuje študentka, ki ne želi, da se njen denar porablja za izdelovanje avtomatskega orožja.