V elektroindustriji je inženirk še vedno malo

Odločitev, da se prijavi na razpis za delo v Švici, je bila dokaj naključna in hipna, kot je bila tudi odločitev, da se je namesto na medicino vpisala na elektrotehniko. Na izbiro študija je zagotovo vplivalo to, da je Nina Zalaznik odraščala v družini inženirjev in da je, kot pravi, inženirka tudi po značaju.

V tujino jo je vleklo že od nekdaj, bila je na dveh študijskih izmenjavah – na Danskem in Švedskem –, potem ko je v Sloveniji nabrala že precejšnjo mero izkušenj, se zdaj dokazuje tudi v tujini. Švica je zaradi svoje konkurenčnosti izjemno zanimiva za mlade, visoko izobražene, ki si želijo ustvarjati kariero v spodbudnem konkurenčnem okolju.

Že deset let dela v energetiki, kjer si želi ostati tudi v prihodnje. Trenutno se ukvarja z rešitvami, ki distribucijskim podjetjem pomagajo pri zagotavljanju kakovostne električne energije za vse. Tehnični izzivi in nenehno iskanje inovativnih rešitev naredijo delo vsak dan zanimivo. Četudi je bila med študijem njena sanjska služba projektni menedžer za gradnjo vetrnih elektrarn, je s sedanjo izjemno zadovoljna.

V Švici vse za nove uspehe

Pravi, da mora imeti (dobra) inženirka (oziroma inženir) željo po reševanju problemov, reševanju ugank in tem, da stvarem pride do dna. Mora biti analitična in natančna, prav tako pa mora v tej zelo »moški stroki«, kot pove iz izkušenj, nastopati samozavestno. Nina Zalaznik doda, da je v elektroindustriji odstotek ženskih inženirk, kljub prizadevanju za promocijo inženirskih študij med ženskami, še vedno zelo nizek.

Nina Zalaznik išče rešitve, ki distribucijskim podjetjem pomagajo pri boljšem nadzoru in upravljanju nizkonapetostnega omrežja. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Vseeno se v delovnem okolju v Švici ne počuti kot manjšina, prav tako nihče nikoli ni podvomil o njenih sposobnostih in strokovnosti. Vsak naredi tisto, kar mora oziroma se od njega pričakuje, kar pomeni tudi, da je delavnik pogosto daljši od osmih ur. Ves čas spodbujajo oziroma pričakujejo, da zaposleni prihajajo z novimi idejami in rešitvami. »Zdravo tekmovalno okolje je nekaj, kar me vsak dan motivira pri delu. Vsaka ideja je ocenjena, dobre pa so razvite naprej in nato vključene v rešitev, nov proces in tako dalje.« Nihče ne odsedi osem ur, ampak dela, dokler ni narejeno. In ko pridejo z novo idejo, se nihče ne odzove z zavračanjem, temveč jo poskuša nadgraditi ali pa morda podati nasproten predlog, doda Nina.

Od sovrstnikov večkrat sliši, da tudi v njihovih podjetjih vlada zdrav tekmovalni duh. Zato meni, da je priložnosti za rast in napredovanje v tujini – po njenih izkušnjah – več. »Rada sodelujem z ljudmi, ki vedo, kaj želijo, in stremijo k svojim ciljem. V takem okolju lahko vsak doseže več in vesela sem, da nadaljujem svojo karierno pot prav tu. V našem podjetju, ki je v kantonu Zug, vlada pozitivno vzdušje, med seboj se podpiramo, si izmenjujemo informacije in si skupaj prizadevamo za uspeh.«

Vedno večja dinamika

V ekipi, v kateri dela, se osredotočajo na snovanje rešitev, ki distribucijskim podjetjem pomagajo pri boljšem nadzoru in upravljanju nizkonapetostnega omrežja. To področje postaja vedno bolj dinamično. Poleg tega so prisotni mnogi novi porabniki, ki jih pred leti nihče ni predvidel: toplotne črpalke, električni avtomobili in polnilnice, ki na nizkonapetostnem omrežju puščajo svoj pečat in s tem ustvarjajo motnje v dobavi in kakovosti električne energije. »Kar naenkrat pride do izpada elektrike, ki ga distribucijska podjetja ne zaznajo, ne pričakujejo, in v večini primerov niti ne razumejo, zakaj je do njega prišlo. Izpad električne energije je sicer zadnje stanje – pomembno je razumeti, zakaj se to zgodi.«

Električna energija ne teče več le od velikih elektrarn do končnega uporabnika, temveč številne manjše elektrarne na obnovljive vire ustvarjajo novo dinamiko na nizkonapetostnem omrežju. FOTO: Jure Eržen/Delo

»V omrežju je danes vedno več variacij, ki povzročijo motnje, ki jih občutijo tudi končni odjemalci. Pred kratkim smo slišali pritožbo končnega uporabnika Teslinega avtomobila, da njegova polnilnica ne polni, kljub temu da ima dostop do električnega omrežja,« težave razloži na primeru. Vzrok je bila prenizka napetost. Ključno vprašanje pa je, zakaj nastanejo taki pojavi in motnje.

Novi izzivi v energetiki

Električno distribucijsko omrežje je opremljeno s pametnimi števci in drugimi senzorji, ki merijo ogromno različnih parametrov, vendar med distribucijami še vedno primanjkuje znanja, kaj s temi podatki početi. Ključna naloga vseh je ugotoviti, kakšno dodano vrednost lahko ti prinesejo distribucijam v Evropi. »Poleg tega nas v energetiki vsak dan spremljajo trije D-ji: digitalizacija, decentralizacija in dekarbonizacija.« Vsak od njih prinaša svoje izzive, med seboj pa so tesno prepleteni.

Na primer: nadomeščanje termoelektrarn z obnovljivimi viri izpolni zahteve po dekarbonizaciji; vendar variabilna proizvodnja iz elektrarn na obnovljive vire prinaša nove izzive. Za uspešno delovanje elektroenergetskega sistema morata biti proizvodnja in poraba električne energije vedno usklajeni. S precej nepredvidljivo proizvodnjo iz obnovljivih virov bo to velik izziv. »Če bomo želeli popoln prehod na obnovljive vire, bo treba celoten elektroenergetski sistem precej bolj avtomatizirati in zagotavljati boljše predikcije. Zagotovo bo prišlo še do večjega povezovanja strok, izziv pa bo najti nove ustrezne kadre. Na eni zadnjih konferenc sem zasledila, da so podatkovni znanstveniki nujni za prehod v digitalizacijo, ampak kadrov nikakor ne najdejo. To je izziv, ki ga bo treba razrešiti. Industrija se spreminja, energetika niso več – kot so nam včasih dejali v šolah – 'umazani stroji in umazani denarji'.«

FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Ampak, če pomislimo, nadaljuje sogovornica, ki že po nekaj minutah pogovora prepriča s svojo predanostjo in zanimanjem za delo, »je elektrika nekaj najbolj pomembnega, kar imamo. Brez tega ni nič. Ni razsvetljave in gretja, industrija in bolnišnice obstanejo, javni prevoz se ustavi …« In ob tem v branje priporoči še knjigo The Blackout, avtorja Marca Elsberga.