Je karikatura, na kateri je kitajska zastava spremenjena tako, da je namesto petih zlatih zvezdic na njej pet živo rumenih koronavirusov, žaljiva? Ta teden se je pojavila v danskem časopisu
Jyllands-Posten, vodstvo v Pekingu pa je zahtevalo, naj se karikaturist Niels Bo Bojesen »javno opraviči kitajskemu ljudstvu«.
Danci so branili svojo pravico do tega, da lahko rišejo, kar hočejo, in celo premierka
Mette Frederiksen je azijsko silo podučila o svobodi govora. Kitajci so vzeli v bran svojo državo, nekateri so na družbenih omrežjih celo spomnili na to, da se je Danska v drugi svetovni vojni v slabih štirih urah predala nacistični Nemčiji.
Tako je wuhanski koronavirus, s katerim je do zdaj okuženih skoraj 8000, življenje pa je izgubilo več kot 170 ljudi, vse skupaj premešal v isti posodi: evropsko prepričanje, da imajo pravico vsakogar prikazati skozi prizmo svoje svobodne zavesti, kitajski zgodovinski nacionalni ponos, potrebo običajnega človeka, da se pred tistim, česar se boji, skrije v neznanje, pa tudi globoko zakoreninjen rasizem, proti kateremu celo največji znanstveniki še vedno niso našli cepiva. Verjetno zato, ker mutira uspešneje od slehernega virusa.
Povezave z raso
Tudi v drugih evropskih državah koronavirus povezujejo z raso. Ljudi velikokrat niti ne zanima, ali je oseba, o kateri sklepajo, da bi lahko bila Kitajka ali Kitajec, sploh kdaj bila v tej državi ali je morda bila rojena tukaj in je tukaj odrasla, tako da nima nobene zveze z virom okužbe.
Sam Pham, podiplomski študent na Univerzi v Manchestru in britanski državljan, je v
Guardianu pisal, kako ljudje panično vstanejo, kadar se v avtobusu usede na sedež poleg njih, samo da bi se čim prej oddaljili od imaginarnega vira okužbe.
»Ta teden me je moje etnično poreklo pripeljalo do tega, da se počutim del grozeče okužene množice. V meni videti nekoga, ki prenaša virus, samo zato, ker sem te rase, je preprosto rasizem,« je Pham zapisal v mnenjskem članku, ki so ga objavili v ponedeljek.
Tudi Francozi azijskega rodu na družbenih omrežjih uporabljajo ključnik »
JeNeSuisPasUnVirus«, jaz nisem virus, se je pa časopis
Le Courier Picard opravičil, ko je na naslovnici objavil fotografijo ženske – verjetno kitajskega porekla – z masko na obrazu, ob njej pa z velikimi črkami naslov
Rumeni alarm. Evropejci že tako ne vidijo razlik med pripadniki azijskih narodov, tako da se rasistična ksenofobija spreminja v pavšalno paranojo. Francozi vietnamskega ali kamboškega porekla pripovedujejo o podobnih izpadih someščanov, ki bežijo pred njimi in glasno komentirajo, da jih nočejo blizu, pri čemer jim ni mar, da s tem kažejo zgolj svojo večkratno nevednost.
Koronavirus je do zdaj okužil že blizu 8000, usmrtil pa več kot 170 ljudi: Foto: Hector Retamal/Afp
Ko sem na Kalemegdanu srečala skupino turistov iz Chongqinga in pripovedovala sosedi, da so kupili veliko zaščitnih mask, ker jih, kot so mi povedali, na Kitajskem ne morejo več dobiti, je bil njen odziv (ne)pričakovan: »In ti si se z njimi pogovarjala! Bi nas rada vse okužila?«
Primerjava virusa s Černobilom
Virus je spodbudil medijske razprave, da je za pospešeno širjenje okužbe kriv kitajski avtokratski sistem.
Kitajski biološki Černobil: različne države, enake laži, sta mnenjski članek naslovila
Bradley A. Thayer, profesor političnih znanosti iz San Antonia, in
Lianchao Han, podpredsednik Pobude državljanske moči za Kitajsko. Prav tako kot so Sovjeti lagali o jedrski katastrofi, dokler jih dokazi niso prisilili v razkritje resnice, je tudi območna oblast v Wuhanu najprej poskusila pojav novega virusa pomesti pod preprogo, sta zatrdila avtorja članka.
Je primerjava virusa s Černobilom pretirana? Prej bi rekli, da je neprimerna. Epidemija je tokrat pokazala tudi določene prednosti kitajskega centraliziranega sistema, kajti malokatera država lahko mobilizira toliko prebivalstva, medicinskih delavcev pa tudi vojske za »narodno vojno« proti mikrobom.
Virus je razkril tudi velike pomanjkljivosti avtoritarnega modela. Zdravniki so namreč že 8. decembra potrdili prvi primer okužbe s koronavirusom, wuhanska mestna oblast pa je na okužbo opozorila javnost šele 30. decembra, po tem, ko so aretirali osem ljudi, ker so o virusu pisali na družbenih omrežjih.
»Ljudje, ki delajo v medicini, so delo opravili tako, kot je treba, politiki ga niso,« je poudaril
Gwynne Dyer, kolumnist
Bangkok Posta. Čeprav je vse to točno, so razmere preveč resne, da bi zdaj okoli virusa začeli hladno vojno s kitajskim režimom. Zdaj je čas za sodelovanje.
Komentarji