Leto koze smo v Pekingu pričakali 1. februarja 2003 z običajno pripravljenostjo na hedonizem. Vso noč smo se zabavali. Zbralo se nas je kakšnih 30 prijateljev in izmenjevali smo si tudi mnenja o kitajskem vodstvu, ki je komajda dobro prevzelo oblast.

Že takrat se je po tihem govorilo o čudni bolezni, za katero so novembra 2002 zboleli trije kuharji na jugu Kitajske. Lahko bi se nam zdelo sumljivo, da so bili vsi trije mojstri pripravljanja jedi iz divjačine. Kljub temu smo si izmenjali poljube, ko je koza opolnoči zameketala z živčnim glasom, kot da bi nas hotela opozoriti na nekaj, česar nismo hoteli videti.



Ko v teh dneh spremljam večanje števila okuženih s koronavirusom, ki je zelo podobno tistemu, zaradi katerega so takrat zboleli omenjeni trije kuharji, nato pa še več kot 8000 ljudi v 26 državah, se mi vsiljuje primerjava z dnevi sarsa. Vem, da se moji prijatelji na Kitajskem danes ob prihodu leta podgane ne poljubljajo. A se mi to zdi dobro znamenje, da bo tokrat epidemija imela manj posledic.
 

Lekcije sarsa

Kitajska vlada se je veliko naučila od sarsa. Najtežja lekcija je bila tista, ki so jo usvojili iz poskusa, da bi prikrili virus, da bi zanikali epidemijo in skrili obolele pred strokovnjaki Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), vzorce, ki so jih vzeli bolnikom, pa raziskovali prikrito, daleč od mednarodnega kroga imunologov in epidemiologov.

Zavest o resnosti situacije je leta 2003 prišla strašljivo počasi. Kuharja, ki je v Heyuanu okužil osem članov medicinskega osebja, so konec januarja premestili v bolnišnico v Kantonu, kjer je z virusom okužil še 13 ljudi, med katerimi je bil tudi doktor Liu Jianlun, ki ga je zdravil.

Čeprav je že kazal simptome bolezni, je Liu konec februarja odpotoval v Hongkong na poroko bližnjega družinskega člana. V hotelu Metropole se je nastanil v sobi 911, ki so jo pozneje neuradno razglasili za »ground zero« (začetno točko) velike epidemije. Doktor je okužil veliko drugih hotelskih gostov, ti pa so nato odnesli virus s seboj v številne druge države.

Nekateri oboleli so umirali, zahteve, naj bolj odgovorno proučijo dogajanje, pa so na Kitajsko najprej prišle od zunaj. Šele sredi aprila se je osrednja vlada odločila razkriti resnico o širjenju akutnega respiratornega sindroma, imenovanega sars.

Zaprli so šole, trgovski centri so samevali, odpovedali so predstave v gledališčih in kinematografih, vasi v okolici Pekinga, v katerih je bilo na stotine okuženih, pa so se kar same zaprle v karanteno, v katero ljudje iz mesta niso imeli vstopa. Kmetje niso imeli zdravstvenega zavarovanja in so vedeli, da jih, če bodo zboleli, nihče ne bo brezplačno zdravil. Odločili so se, da bodo vzeli stvari v svoje roke.


 

Wuhan in karantena

Ob prebiranju sporočil prebivalcev Wuhana in drugih devetih mest pokrajine Hubei, ki so jih ta teden dali v karanteno, se spominjam, kako smo se počutili, ko so nam na vhodna vrata stanovanj obesili preglednice, v katere smo morali vsak dan vpisati telesno temperaturo vseh članov gospodinjstva. Proti večeru so prišli medicinski delavci v belih skafandrih in kot marsovci z lučkami osvetljevali imena in številke.

Vsi smo se najbolj bali tega, da bomo končali v kateri od ustanov v karanteni. In živeli smo bolj zdravo kot kdaj prej, samo da se nas ne bi polastil virus, ki je bil sinonim za zlo usodo, za nezaupanje v institucije, za obskurnost »lažne novice« in prevlado govoric nad zdravo pametjo.

Težko je reči, ali bo ta koronavirus nevarnejši od sarsa, ki je vzel več kot 800 življenj in Kitajsko stal 25 milijard dolarjev ter skoraj za 2 odstotka znižal gospodarsko rast. A že po tem, da je okoli 40 milijonov ljudi v izolaciji, da zanje veljajo izredni ukrepi prepovedi potovanj, da je politično vodstvo najelo vojaške zdravnike in da gradbeniki tekmujejo z gradnjo objektov z dodatnimi tisoč bolniškimi posteljami v Wuhanu, se zdi, da se je Kitajska ob sarsu naučila vse najpomembnejše lekcije.

Ne prikriva virusa. O njem poskuša izvedeti čim več, in to v sodelovanju s tujimi strokovnjaki, s katerimi deli vse podatke o epidemiji. Uporablja digitalni sistem za nadzor nad boleznijo, s čimer se je bistveno skrajšal čas za prepoznavanje, diagnosticiranje in obdelavo virusa.

To, kar je ostalo isto, zadeva ljubezen do divjačine na krožnikih. Od tod tudi izvira nova epidemija. Bo Kitajska obvladala tudi to lekcijo, pa čeprav šele na popravnem izpitu?