Wuhan, mesto, o katerem govori ves svet

»Wuhan, meitian bu yiyang!« (Wuhan, vsak dan drugačen!), je uradno geslo tega mesta, v katerem je bilo v minulih dveh tednih vsak dan več ljudi okuženih s smrtonosnim, po njem poimenovanim virusom.

Wuhanski virus (Svetovna zdravstvena organizacija ga je označila z 2019-nCoV) je včeraj presegel mejo 100 umrlih (smrtnih primerov je bilo 106), medtem ko je okuženih več kot 4600. Tuji strokovnjaki so opozorili, da bi kmalu lahko bilo okoli 100.000 okuženih ljudi.



Problem z novim koronavirusom je v tem, da se že v času inkubacije prenaša s človeka na človeka. Vsak okuženec prenese virus na 2,3 do 3 osebe. Župan Wuhana je opozoril, da je iz tega mesta, še preden so uvedli ukrepe izolacije, odpotovalo okoli 5 milijonov ljudi, pri čemer ni mogoče ugotoviti, koliko prenašalcev virusa je bilo med njimi. S temi dramatičnimi podatki je Wuhan nenadoma nekaj nasprotnega od središča sveta. Nihče noče imeti stikov z nikomer, ki prihaja iz tega mesta. Zadnji tujci, ki so se iz različnih razlogov znašli v njem, bi ga radi čim prej zapustili. Ves svet govori o Wuhanu kot o viru težave.



Redki se spomnijo, da je to mesto, v katerem je leta 1966 Mao Zedong skočil v reko Jangce in v 65 minutah preplaval 15 kilometrov. Tako je vsaj zatrdila tiskovna agencija Xinhua, ki je videla tudi, kako so se tistega dne smehljali rečni valovi, ko je 73-letni voditelj frakcijskim nasprotnikom in celotni naciji dokazoval, da je sposoben voditi veliko kulturno revolucijo.

Zgodovina, dolga 3500 let

Morda se je zaradi virusa pri mnogih razblinil tudi tisti del zgodovine, v katerem je bil prav Wuhan točka, s katere se je začela protimandžurska vstaja, nato pa tudi republikanska revolucija, ki se je leta 1911 končala s strmoglavljenjem zadnje cesarske dinastije Čing in nekaj mesecev pozneje z ustanovitvijo kitajske republike. Da, to mesto je bilo v 3500-letni zgodovini zelo pomembno. V njem so se prepletale poti trgovine, znanja in političnih trendov. Wuhan je bil leta 1927 glavno mesto Kitajske, ko je bilo na oblasti levo krilo Kvomintanga (nacionalistična stranka), nato pa znova deset let pozneje, ko je imel pod japonsko ofenzivo vlogo vojne prestolnice.



Najhitrejšo preobrazbo je to mesto doživelo v zadnjih 30 letih, ko se je vanj zlivalo obilo tujih naložb, njegova industrijska območja pa so bila dom za skoraj 6000 tujih družb, pri čemer so celotne naložbe znašale več kot 22 milijard dolarjev. Kot se na Kitajskem pogosto dogaja, je tudi to mesto raslo kot pubertetnik, ki se mu nenadoma podaljšajo noge, roke pa ostanejo kratke. V Wuhanu se je zbrala smetana visokih in novih tehnologij ter njihove podružnice, ki se ponašajo s predpono »bio«. Bioinovacije, biofarmacevtika, biokmetijstvo in bioproizvodnja, ob tem pa še biološko orožje – v vse te sektorje vlagajo veliko sredstev, zato ni naključje, da se širijo govorice, da je virus ušel iz enega od wuhanskih laboratorijev, v katerih proučujejo najsmrtonosnejše mikrobe.

Ko se je 11-milijonsko mesto spreminjalo v skupek futurističnih nebotičnikov in arhitekturnih stvaritev, je javno zdravstvo – kot kratke roke – ostalo v ozadju razvoja. Takoj ko se je virus razbohotil, je bilo v wuhanskih bolnišnicah premalo postelj in zaščitnih oblačil za osebje, brez sredstev za testiranje in zmogljivosti za spopad s krizo. V Wuhan so iz drugih delov Kitajske poslali več kot 6000 članov medicinskega osebja in zdaj čakajo na nov dan, ki za to mesto, seveda, ne bo enak današnjemu.