V nadaljevanju preberite:

Skoraj preroški so bili pred približno desetimi leti pisci strategije razvoja prometa do leta 2030, ki je bila sprejeta leta 2017. A le v alternativi, ki je dodana kot opozorilo, kaj se lahko zgodi, če v prometu ne naredimo nič oziroma le ohranjamo stanje. Cestni tovorni promet bi se povečeval na račun železniškega prometa, na cestah pa bi nastajali nenehni zastoji, predvsem na vpadnicah v Ljubljano. To pa še zdaleč ni vse, tak razvoj prometa ogroža veliko ciljev, od podnebnih in okoljskih do gospodarskih, saj nas lahko evropski koridorji obidejo.

Promet pri nas prispeva kar polovico emisij toplogrednih plinov (TPG) iz sektorja, ki ni vključen v trgovanje z emisijami. Da bi se emisije zmanjšale, je v starem in posodobljenem nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu (NEPN) zapisano, da mora »Slovenija v prvem koraku zaradi nenehne rasti cestnega (tovornega in potniškega) prometa posebno pozornost nameniti železniškemu prometu in ukrepom trajnostne mobilnosti«. S tem bi zmanjšali ogljični odtis v prometnem sektorju in razbremenili promet, ki postaja za slovenske ceste nevzdržen.