Barok, mednarodno široko prisoten slog 17. in 18. stoletja, ki so ga spodbujali akterji rekatolizacije­ Evrope po tridentinskem koncilu in verskih vojnah, prodrl­ je tudi v nekatoliška okolja, je zaznamoval tudi slovenske dežele.­ Prisoten ostaja v mestnih in podeželskih vedutah z neštetimi cerkvami in gradovi, seveda sodi tudi v ljubljanski Narodni galeriji v železni repertoar, pripada mu velik del stalne zbirke ter programa.

Letos je barok v galeriji nedvomno beseda leta: do 9. novembra je namreč na ogled težko pričakovana razstava Barok v Sloveniji, ki sodi med najambicioznejše doslej, z izjemno inventuro novih spoznanj umetnostnozgodovinske in drugih strok iz zadnjega obdobja o tem ključnem izseku kulturne ­zgodovine.

Status obdobja, v katerem se je umetnost na Slovenskem razbohotila v času protireformacije, v Narodni galeriji kaže že dejstvo, da mu je domala v celoti posvečena najreprezentančnejša Slavnostna dvorana, med tamkajšnjimi monografskimi razstavami so bili v zadnjih desetletjih tudi pregledi opusov Valentina Metzingerja, Antona Cebeja, Fortunata Berganta, Jožefa Antona​ Lerchingerja, Almanacha in Francesca Robbe. Če seveda omenimo le nekatere.

Sedanja podoba Narodnega doma, matične palače Narodne galerije, obiskovalca gotovo preseneti. Razstava zaseda celotno prvo nadstropje: ob Slavnostni dvorani, ki je povsem spremenjena in v njej le znameniti Sv. Jurij v boju z zmajem Hansa Georga Geigerja von Geigerfelda nagovarja na svojem stalnem mestu, še Zlato dvorano in obe krili.

Od prejšnjih krovnih razstavnih pregledov baroka v Narodni galeriji je minila več kot polovica stoletja: 57 let od velike razstave umetnosti 17. stoletja in še sedem let več od Baroka v Sloveniji. Tako je tokratna vrnitev k temu izseku iz kulturne zgodovine nedvomno dogodek, ki ga doživiš enkrat na generacijo, pričakovano z nizom strokovnih novosti in prisotnostjo zvenečih imen baročnega časa.

Zgled za to je postavil podobno zasnovan pregled Gotika v Sloveniji, ki je bil v sezoni 1995 prav tako razdeljen med Narodno galerijo in Narodni muzej Slovenije. V primerjavi z razstavami iz preteklosti tokrat izpostavljajo predvsem strokovni premik, namreč od iskanja »nacionalnega izraza« za vsako ceno k pojmovanju umetnosti 17. in 18. stoletja v Sloveniji kot dela širšega dogajanja v prostoru srednje Evrope in severne Italije.

Avtor idejne zasnove projekta in soavtor razstave je Matej Klemenčič z oddelka za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete, ki je ob Narodni galeriji, Narodnem muzeju Slovenije, Muzeju za arhitekturo in oblikovanje ter Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU eden od nosilcev projekta.

Druga soavtorica razstave je kustosinja Narodne galerije Katra Meke, sicer pa je v projekt vpeta še vrsta drugih strokovnjakov, poznavalcev umetnosti baroka in restavratorjev. Uvodna besedila v obsežnem katalogu so prispevali še Tina Košak, Friedrich­ Polleroß, Ferdinand Šerbelj in Polona Vidmar, celoten seznam avtorjev v njem je še veliko daljši.

Velika imena baroka pri nas

»V zadnjem času smo rešili nekaj dolgoletnih zagonetk, med katerimi je treba posebej izpostaviti arhivsko potrjeno ime slikarja, ki smo ga do nedavnega poznali le po zasilnem imenu Almanach. Zdaj vemo, da je to Joannes Almenak, iz flamskih provinc k nam priseljeni slikar,« je o velikem imenu tukajšnjega slikarstva iz časa Valvasorja, ki se je izvilo iz anonimnosti, zapisala direktorica Narodne galerije Barbara Jaki.

Dodala je, da so njegov znani opus dopolnili z odkupi na mednarodnih dražbah in novimi atribucijami. Prav tako razstava obnavlja zgodbo o odkritju donedavnega najbolj pogrešanih slik, Ptičarja in Prestarja Fortunata Berganta, za kateri je v celotnem povojnem obdobju veljalo, da sta izgubljeni, nakar sta se le pojavili in leta 2016 pristali v stalni zbirki Narodne galerije.

Na ogled so dela iz mnogih javnih, cerkvenih in zasebnih zbirk, ob slovenskih še iz Avstrije in Hrvaške. Med umetniki so izpostavili več znanih imen, tudi tistih, katerih dela so prvič predstavljena po restavratorskih posegih ali, denimo, novih atribucijah. Z italijanskega območja izstopajo Giulio Quaglio iz Lombardije, Benečan Francesco Fontebasso in v Kopru rojeni rimski slikar Francesco Trevisani, iz srednjeevropskega švabski kipar Leonhard Kern, zaradi katerega je nedavno obiskal Slovenijo direktor firenške galerije Uffizi Eike Schmidt, ki se je na tokratno odprtje razstave vrnil v novi vlogi direktorja neapeljskega Muzeja Capodimonte, dunajska dvorna slikarja Martino Altomonte in Martin van Meytens ml., pa tudi Johann Lucas Kracker in Kremser Schmidt.

Podobo slovenskega baroka so zaznamovali slikarji, kot so Frančišek Karel Remb, Franz Ignaz Flurer, Valentin Metzinger, Franc Jelovšek, Fortunat Bergant, Anton Cebej, Franc Mihael Strauss in Jožef Anton​ Lerchinger, med kiparji pa poleg Francesca Robbe še Jožef Straub, Veit Königer in Jožef Holzinger.

Zlasti razmah »baročnih študij« od zgodnjih devetdesetih let naprej je z novimi raziskovalnimi vprašanji in temami oblikoval bistveno natančnejši in v marsičem drugačen pogled na umetnost 17. in 18. stoletja na območju Slovenije, meni Klemenčič. »Z razstavo opozarjamo prav na te novosti, na kompleksnost obdobja in njegove spreminjajoče se kulturnopolitične razmere, na raznolikost, razdrobljenost in povezanost historičnih dežel, ki sestavljajo ozemlje Republike Slovenije, ter na vpetost v dogajanje na umetnostnem področju v prostoru med večjimi umet­nostnimi središči tistega časa, od Benetk do Salzburga in Dunaja,« je poudaril.

Barok seveda izvira iz Italije, iz papeškega Rima, njegova periodizacija drugod je težavna. Nemogoče je natančneje opredeliti periodizacijo baročne umetnosti, ki bi veljala za vse zvrsti in dežele. Zato so se odločili, da bodo na razstavi predstavili obdobje 17. in 18. stoletja v celoti, kljub zavedanju, da z redkimi izjemami v prvi tretjini, pogosto pa še do sredine 17. stoletja, pri nas o baroku (v običajnem pomenu) ni mogoče govoriti, saj tedaj praviloma prevladujejo umetnostne oblike predhodnega stoletja.

V katalogu izveš, da je prva polovica 17. stoletja prinesla postopno uvedbo novih ikonografskih in formalnih elementov, ki so počasi napovedali barok, najhitreje gotovo v beneških mestih Istre. Med glavnimi nosilci novih umetnostnih oblik in izraza so bili jezuiti in kapucini, v notranjeavstrijskih deželah je bil za prihod novih form in oblikovanje lokalnega okusa odločilen pomen Gradca.

Prve vid­nejše arhitekturne novosti v Ljubljani so s cerkvami prinesli jezuiti, nato severnoitalijanski mojstri okrog sredine stoletja z avguštinsko cerkvijo in romarskima cerkvama na Vrhniki in v Novi Štifti.

Posamezne pobude, kot so bile gradnja nove ljubljanske stolnice, mestne hiše, križevniške in uršulinske cerkve v prvi četrtini 18. stoletja, so v Ljubljano pripeljale nekaj umetnikov, ki so si hitro pridobili dovolj ugleda, da so dobivali naročila tudi iz sosednjih dežel, s čimer se je Ljubljana tedaj oblikovala v regionalno umetnostno središče: to so bili najprej Robba, slikarja Metzinger in Jelovšek, nato pa še arhitekta Candido Zulliani in Matija Persky.

Ob koncu obravnavanega časa, v zadnji polovici ali vsaj tretjini 18. stoletja, je v umetnost nekje počasneje, nekje hitreje vdiral racionalizem ter sčasoma tudi novi neoklasicistični ideali, je opozoril Klemenčič. Glede na izjemen pomen številnih baročnih spomenikov v Ljubljani, ki jih ni smiselno iztrgati iz prvotnega konteksta, je za celostno razumevanje baroka nujen tudi ogled teh spomenikov in situ, ko zapustiš Narodno galerijo.

Zahtevna organizacija projekta

Umetnost iz omenjenega časa gotike, ki je bila tema podobno zasnovane razstave, je neprizanesljiv čas bridko zdesetkal, ohranjena baročna dela – velike oltarne slike in reprezentančne skulpture – pa so lahko monumentalna, njihove selitve pa težavne in kdaj nevarne. Na to te že ob vstopu v vhodno avlo Narodne galerije vselej opomni Robbov vodnjak, ki je od leta 2008 shranjen v njej, tokrat pa je tudi iz, denimo, izjemnega baročnega ambienta zagrebške cerkve sv. Katarine prispel Robbov kip Sv. Frančiška Regisa, ki je že zgodaj obveljal za eno od njegovih najboljših del.

Narodna galerija je nekaj tednov pred odprtjem na družbenem omrežju delila tudi posnetek prenosa velikega poprsja koprskega podestata Giovannija Arsenia Priu­lija, ki je nekoč krasilo pročelje Pretorske palače, posebno občutljiv za transport je bil tudi dragoceni Sv. Jurij iz zakladnice piranskega Župnijskega muzeja, ki ga še vedno uporabljajo v procesijah.

Razstava prinaša tudi odgovore na vprašanja, ki so jih umetnostni zgodovinarji iskali predvsem v arhivih in ob študiju primarnih virov, ki so prinesli nove podatke o avtorjih, natančnejše letnice nastanka, izluščili so se novi opusi ali dopolnili obstoječi. Več je znanega o naročnikih, načinu dela umetnikov, njihovih sorodstvenih in delavniških povezavah, pogodbah ali študijskih potovanjih, je poudarila direktorica Barbara Jaki.

Drugi del razstave bo kasneje, med 12. junijem in 7. decembrom, dostopen v Narodnem muzeju Slovenije. V njenem kolofonu je kot vodja navedena Zora Žbontar, umetnostna zgodovinarka s tamkajšnjega oddelka za zgodovino in uporabno umetnost. Obiskovalcem bo omogočila interaktivni vpogled v posvetne, verske in družbene tokove tega časa ter razkrivala bogastvo kulturnih stikov ter vplivov, ki so sooblikovali slovensko umetnost.

Na ogled bodo dosežki arhitekturne in uporabne umetnosti tega obdobja, predstavljeni skozi prihod novih cerkvenih redov jezuitov in kapucinov, nove gradnje in prenove stolnih, mestnih, podružničnih ali romarskih cerkva ter samostanov. Posvet­ni del razstave z mestnimi hišami, palačami in podeželskimi dvorci ter njihovo opremo bo predstavljal prostore oblasti in živ­ljenja v mestu ter na deželi.