Veliki vodja kapital, 40 stopinj Celzija, 33 moških in komaj kakšna ženska

»Vodja pelje ljudi tja, kamor želijo oditi. Veliki vodja pa tja, kamor si morda ne želijo, a bi morali priti.« Tako je voditeljstvo pojasnila Rosalynn Carter, nekdanja prva dama ZDA in žena predsednika Jimmyja Carterja. In kaj se dogaja v svetu, v katerem nenadoma ni več tistih, ki bi nas vodili? Kam prihajamo v takšnih časih – tja, kjer bi si želeli biti, ali tja, kamor bi morali priti? Ali pa tja, kamor nas nosi hudournik pomešanih želja, strasti in razuma?

Do pred kratkim nas je motilo to, da smo živeli pod močnimi voditelji, in zdelo se nam je, da bomo prišli veliko dlje, če bomo vzeli stvari v svoje roke. Ta teden sta Slovenija in Hrvaška proslavili svoj 28. dan državnosti. Ker sem bila na skupni rojstni dan dveh sosednjih republik v Zagrebu, sem poslušala zaskrbljene komentarje ljudi, nezadovoljnih ne le z vodstvom, ki so si ga sami izbrali, ampak tudi s tistimi, ki bi v kratkem lahko prišli na čelo države.

Kje je problem? Morda prav v tem, da doživljamo demokracijo kot kažipot h kraju, kjer si v tem trenutku želimo biti, ne pa kot projekt, s katerim bi dosegli točko, v kateri bi morali biti. Morda nam primanjkuje volje? Morda potrebujemo več družbene in politične kreativnosti? Morda nam kljub vsemu manjka vodja?

Prepevajoča suvereniteta

Slovenija in Hrvaška sta v torek hkrati proslavljali dan državnosti in ob tej priložnosti je bilo z obeh strani mogoče slišati veliko pripomb na vse tisto, kar je bilo doseženo v slabih treh desetletjih. Še toliko več pa na račun vsega, kar še ni bilo uresničeno: družba brez korupcije, perspektiva za mlade in varnost za starejše. Hrvati so v trenutku iskrenosti primerjali slovenskih petnajst in svojih šest let v Evropski uniji. V nasprotju povečanjem vseh števil, razen stopnje brezposelnosti, v katerih je Slovenija strnila svoje izkušnje v evropski družini, se je hrvaški bruto domači proizvod na prebivalca od 1. julija 2013 do danes z 12.229 evrov znižal na 11.880 evrov. Povprečna plača se je resda zvišala, a le za 120 evrov v primerjavi s časom pred vstopom v EU. Zdaj znaša preskromnih 860 evrov.

Tisto, kar je pred dnevom državnosti med nekaterimi Hrvati vzbudilo največjo zaskrbljenost, pa je bila kandidatura pevca Miroslava Škora za naslednjega predsednika republike. Njegove obljube, da bo oblast vrnil narodu, in to tako, da bo povečal pooblastila »predsedniku naroda«, torej sebi, če bo zmagal na volitvah, so nekateri hrvaški mediji razglasili za »nevarne«. Če bo Škoro sedel na predsedniški stol, bo Hrvaška izkusila veliko dozo neposredne demokracije, in to z referendumi, ki jih bo imel predsednik pravico razpisovati. Če bo narod na referendumu sprejel zakon, ki ga bo na ta način predlagal predsednik, bo ta zakon začel avtomatično veljati. In kakšna bo vloga parlamenta? Verjetno takšna, kot je bila do zdaj: ta, da si poslanci izmišljajo čim bolj smešne in čim bolj nore domislice, s katerimi se bodo medsebojno žalili in navdihovali za povratne udarce.

Ergo ■ Če smo si želeli izstopiti iz obdobja močnih voditeljev, zakaj zdaj po njih hrepenimo? Če smo že želeli družbo, v katerem bomo svobodni državljani, ne pa ljudstvo brez sposobnosti govora, zakaj bežimo nazaj v suverenistične zasnove, v katerih je država nad družbo in v katerih so meje pomembnejše od človekovih pravic? EU, takšna, kakršna je, je tisti vodja, ki ljudi vodi tja, kjer bi morali biti, čeprav se nekateri tega včasih prestrašijo. In pri tem gotovo ne potrebujemo nikakršnega močnejšega vodstva.

Zvezde estrade so že po naravi vodje. Za njimi hodijo množice oboževalcev, ljudje si jih jemljejo za moralne vzornike, od njih se pričakuje, da komentirajo politično dogajanje in socialne krize. Vendar od njih pričakujemo prepevajoče revolucije, ne pa cementiranje državotvornih institucij in nevarne poskuse z »narodom« in njegovo voljo.

Potem ko je dvomljivo uspešen poslovnež vstopil v Belo hišo, se Američani sprašujejo, zakaj ne bi na volitvah leta 2020 kandidirala, denimo, Kenye West ali Katy Perry ali morda celo Eminen ali Snoop Dogg. Zakaj ne? A zakaj bi? Razen če ni to nekakšno novo gibanje, ki vodi k višji stopnji državnosti, na kateri sploh ne bomo potrebovali predsednika. Razen če lepo poje.

Štirideset stopinj Celzija v juniju?

Evropa je bila ta teden razbeljena. »Navadno besede 'Nemčija', 'junij' in 'temperatura 38,6 stopinje Celzija' ne sodijo skupaj, a prav to smo danes doživeli,« je v četrtek izjavila Clare Nullis, predstavnica za tisk Svetovne meteorološke organizacije. Tega dne so bile zabeležene najvišje številke toplotnega vala, ki je zajel našo celino, in čeprav je mogoče pričakovati, da bo vročina v prihodnje nekoliko bolj znosna, se bo v Španiji in Italiji tudi prihodnji teden gibala okoli 40 stopinj Celzija. Zaradi visoke vlage, so opozorili meteorologi, bodo imeli ljudje občutek, da se je temperatura povzpela na okoli 50 stopinj Celzija. V iskanju pojasnil za to prenagljeno vročino so strokovnjaki ugotovili, da gre za toploto iz severozahodnega dela Afrike.

Niso hoteli kar tako zlahkoma ugotoviti, da je tudi to posledica podnebnih sprememb, so pa potrdili, da je vse skupaj povsem v skladu s tem, kar je zdaj že treba pričakovati pod vplivom otoplitve. Sicer pa, so v sredo opozorili znanstveniki z Inštituta za proučevanje podnebnih vplivov v Potsdamu (PIK), so bila »najtoplejša poletja v Evropi od leta 1500 zabeležena v tem stoletju, in sicer v letih 2018, 2010, 2003, 2016 in 2002«. »Mesečni toplotni rekordi po vsem planetu se zdaj pojavljajo petkrat pogosteje, kot se je to dogajalo v času stabilnega podnebja,« je poudaril Stefan Rahmstarf, podpredsednik PIK.

Ergo ■ Medtem ko smo se potili, lovili zrak in razmišljali, ali bomo preživeli to zgodnje poletje, je v Bonnu od 17. do 27. junija potekala konferenca o podnebnih spremembah, na kateri se je spet pokazal negativen način vodenja držav, ki jim ne ustreza veliki hrup okoli otoplitve in človekovega vpliva na podnebne trende.

Nevladne organizacije, kot je Greenpeace, so Savdsko Arabijo obtožile spodkopavanja znanstvenih temeljev, na katere bi bilo treba opreti skupno akcijo za preprečevanje podnebne otoplitve. Ko gre za najpomembnejše vprašanje človeštva, postanejo tekmeci zavezniki. Savdsko Arabijo je pri proučevanju znanstvenih temeljev najprej podprl Iran, nato pa so se jim kot tretji partner pri spodkopavanju slehernega načina vodenja na področju reševanja planeta pridružile še ZDA.

Ni treba posebej opozoriti, da tu nekaj smrdi … po nafti, najbrž. Združene države so prejšnji teden skoraj bombardirale Iran, pa tudi Riad in Teheran težko prikrivata medsebojno nestrpnost in rivalstvo na vseh področjih … Razen ko gre za spodkopavanje znanstvenih argumentov o podnebnih spremembah.

Če človeštvo sploh potrebuje voditelje v teh naših časih, v katerih že v kratkem celo v avtomobilih ne bo več potreben voznik, potem ga vsekakor potrebuje v boju proti podnebnim spremembam. Mar nam dejstvo, da smo osebno izkusili pet najtoplejših poletij po letu 1500, ne pove dovolj o tem, kje smo se znašli in kje bi morali biti? Gotovo ne na 40 stopinjah Celzija v juniju.

O Trumpu, brexitu in o …

Dalajlama je po dolgem času govoril za BBC. Teden dni pred 84. rojstnim dnevom je ustvaril vtis utrujenega vodje čistih duš, ki je, zatopljen v molitve, pozabil, kje živi. Njegova svetost je govoril o Donaldu Trumpu in ugotovil, da je ameriški predsednik »zapleten človek«, ker zdaj govori nekaj, jutri pa nekaj popolnoma drugega, pri tem pa je prepričljivo opomnil, da bi »morale ZDA prevzeti globalno odgovornost« za številne stvari, glede katerih predsednik te države nima »moralnega načela«. Govoril je tudi o napaki, ki jo Britanci počnejo z odločitvijo o brexitu, in ponovil, da je »oboževalec duha Evropske unije«. »Sem nekdo od zunaj, vendar mislim, da je bolje ostati v EU,« je dejal britanski novinarki. Nato pa je ponovil, da je treba imigrante nahraniti, izobraziti in poslati nazaj v dežele, iz katerih so prišli. »Tudi njim je bolje v lastni deželi, Evropo pa morajo pustiti Evropejcem,« je še dejal živi Buda.

Ergo ■ Vse več takšnih je tudi v Indiji, kjer dalajlama živi že točno 60 let. Torej ljudi, ki mislijo, da je Indijo treba pustiti Indijcem – hindujcem. Tako tudi lamaistični poglavar, s tem, ko ponavlja stališče o Evropi za Evropejce, izgublja vzvišeno voditeljstvo univerzalne morale in nas sili, da se vprašamo, zakaj hočejo prav tisti, ki jim je beg v svobodo rešil življenje, zdaj drugim kratiti to isto pravico. »Duh EU« je tudi to, da je dalajlama prav tako naš kot tibetanski moralni vodja. Vsaj do zdaj je bil.

… in o lepi ženski dalajlami med moškimi v črnem

Ko je večno nasmejani lamaistični poglavar v intervjuju ponovil, da bi njegova naslednica lahko bila ženska, hkrati pa omenil, da »bi bilo dobro, da bi bila privlačna«, kajti sicer je »mnogi ne bodo hoteli gledati«, je to zvenelo seksistično. Ko so na odru za skupno fotografijo v Osaki v petek stali udeleženci letnega vrhunskega srečanja G20, je bila to slika 32 moških v črnih oblekah plus eden v belem ogrinjalu, med katerimi je bilo komajda mogoče opaziti tri (da, 3) ženske. In to je bilo v resnici videti seksistično.

Tisti v belem ogrinjalu je bil sam savdski princ prestolonaslednik Mohamed bin Salman, ki so ga vsi zelo ljubeznivo pozdravljali. Nihče ga ni ničesar vprašal o umoru novinarja Džamala Kašogija, čeprav je samo dva dni pred tem posebna poročevalka Združenih narodov za zunajsodne usmrtitve Agnes Callamard opozorila, da je skrajni čas za začetek preiskave proti savdskemu vodstvu. Kot četrti je s prinčeve leve strani stal kitajski predsednik Xi Jinping, ki ga prav tako ni nihče vprašal, kaj pravzaprav zahtevajo demonstranti v Hongkongu. Prepovedal je, da se v Osaki načenja ta tema.

Ergo ■ Prišli smo do tega, da svobodni trg branimo bolj kot svobodo govora in da imamo kapital za najvišjega vodjo univerzalnih vrednot. In sploh ni naključje, da je bilo v Osaki 33 moških in tri ženske (od katerih je ena, Theresa May, že z obema nogama pred izhodom, tako da bo na naslednjem zasedanju voditeljev držav ali vlad G20, ki bo prihodnje leto prav v Riadu, na njenem mestu moški). Kapital ima svoje preference. Rad ima privlačne posameznike, saj je zanj vse naše življenje ena sama velika televizijska reklama. Zato je zgolj iluzija, da je svet ostal brez vodje. Vodi nas dobiček, in to točno do točke, v kateri nas hoče imeti. Vendar je v tem čudovitem stoletju naloga vsakega od nas, da samega sebe vodi do točke, kjer bi morali biti. Ne potrebujemo drugega voditelja. To zmoremo tudi sami.