V nadaljevanju preberite:

Suja Johna je 11. septembra zjut­raj pred natanko 20 leti sprem­ljala nenavadna praznina. Iz pisarne v 81. nadstropju severne stolpnice Svetovnega trgovinskega centra (WTC) v New Yorku je pogledoval proti Kipu ­svobode, razmišljal o stvareh, ki so v živ­ljenju pomembne, in prijatelju­ napisal e-sporočilo: »Nekaj se dogaja z menoj, moli zame.« Ob 8.46 je v zgradbo – le nekaj metrov nad njim – treščilo letalo. Teroristične napade, v katerih je bilo ubitih skoraj 3000 ljudi, je Sujo John iz Dallasa podoživel v intervjuju za Delo.
 

Bili ste v 81. nadstropju severne stolpnice, ko je ob 8.46 nekaj metrov nad vašo pisarno v stavbo treščilo letalo. Kako živo se je v vas zarezal ta trenutek?

Nam, ki smo doživeli to tragedijo, se ne zdi, da je minilo že dvajset let. Občutek imam, kot da se je zgodilo pred kratkim. Stal sem ob faksu v 81. nadstropju, ko je odjeknila strašna eksplozija. Bilo je letalo American Airlines, let enajst, ki je s hitrostjo 700 kilometrov na uro in s 37.000 litri goriva trčilo v stavbo nekaj metrov nad nami, del krila je ob tem prebil naše nadstropje. Okoli nas se je razširil ogenj, podrli so se zidovi. V pisarni nas je bilo osemindvajset, ulegli smo se na tla z obrazom navzdol. Nismo vedeli, da je to teroristični napad, zdelo pa se nam je, da je to bilo letalo – manjše potniško –, saj kaj drugega bi nas tako visoko še lahko zadelo. Naše misli so bile pri ljudeh v letalu, saj ni bilo možnosti, da bi kdo preživel trčenje, pa tudi pri tistih, ki so bili v delu stolpice, v katerega je treščilo. Vedel sem, da bodo mnogi zaradi vnetljivega goriva, ki je pronicalo čedalje nižje, umrli. V našem nadstropju smo izgubili šest ljudi. Težko je doumeti, kako hitro se je vse dogajalo.